Živita v mestu Winterthur, oba sta brez družine. Krmar Erich Moser je inženir računalništva, zaposlen v zavarovalnici. Poleg jadranja tudi intenzivno kolesari, precej časa pa posveti branju. Flokist Ruedi je učitelj v zasebni srednji šoli, intenzivno se ukvarja z gorskim kolesarjenjem, takoj za tem pa sta na vrsti deskanje na snegu in pohodništvo. Seveda pomeni obema jadranje na fireballu absolutno prioriteto. V imenu posadke Moser-Moser (SUI 14799) je odgovarjal Ruedi Moser. NAVTIKA KAPITAL : Kako bi opisal vajino jadralsko preteklost? R. Moser: "Z jadranjem sva začela na družinski jadrnici tipa 'Vaurien' - majhen, zelo stabilen dvosed. Resneje sva začela jadrati na laserju in ostala v tem razredu približno 10 let, a tekmovala nisva, jadrala sva zgolj za zabavo. Leta 1989 sva si kupila prvega fireballa in se počasi pričela udeleževati regat. Seveda sva prve regate zaključevala na samem koncu, čemur je botrovalo pomanjkanje tekmovalnih izkušenj in ne najboljše stanje najinega precej starega fireballa. Toda volje nisva izgubila: z vso vnemo sva se lotila izboljš evanja jadrnice, prebila na vodi večino prostega časa in se udeležila toliko regat, kolikor je bilo mogoče. Svojih pozicij nisva nikoli zamenjala - Erich je vedno krmaril, jaz sem bil flokist. Uspeh ni izostal: v dveh sezonah sva ujela najboljšo skupino švicarske fireball flote. Gotovo je k temu pripomogla tudi udeležba na regatah, kjer so nastopali najboljši evropski jadralci. Pogosto sva se z njimi posvetovala in preizkusila mnogo njihovih idej. Z novo jadrnico, podobno tistim, ki so jih vozile vrhunske posadke, sva začela posegati po zmagah. Leta 1993 sva dosegla prvi mednarodni preboj - zmagala sva na evropskem prvenstvu v Nieuwpoortu, Belgija in naslov ubranila tudi leto kasneje v Piriacu, Francija. Naslov evropskih prvakov sva si ponovno prijadrala leta 1996 v Kreuzlingenu, Švica in istega leta postala vice svetovna prvaka... zmago sva zgrešila le za nekaj točk. To je hkrati tudi najin največji dosežek. Nato sva zaključila s študijem in jadranje je bilo zaradi službenih obveznosti omejeno bolj ali manj na vikende, kar je rezultiralo v slabših rezultatih na mednarodnem nivoju. Leta 1998 sta se najini jadralski poti ločili: Erich je ostal na fireballu, jaz sem prestopil v razred 470. Po končanem Erichovem okrevanju po hudi smučarski poškodbi (zlom kolka, op.p.) sva leta 2000 spet zajadrala skupaj na fireballu in v lanski sezoni (2002, Maccagno, Italija, op.p.) osvojila naslov evropskih prvakov."