Sicer pa je bilo zanj značilno, da se ni podrejal ne športnim zakonitostim ne zakonom. Z olimpijsko zmago v žepu (vzpon med vrhunske boksarje mu je omogočila skupina sponzorjev iz domačega okolja, ki je dobro opazila njegov talent), je kmalu oblikoval svoj slog tako v ringu kot zunaj njega. Med vrvmi je ne le krepko udarjal, marveč tudi poplesaval, mnogokrat celo brez kritja, pri napovedih srečanj pa je tekmece podcenjevalno seznanjal z rundo, v kateri jih bo poslal na pod. In ker se večinoma ni zmotil, je njegova slava nenehno rasla. Prvič je - še kot Cassius Clay - postal svetovni prvak težke kategorije med profesionalci z zmago nad Sonnyjem Listonom v Miamiju leta 1964, kmalu nato pa je poskrbel za senzacijo, ko se je priključil gibanju črnih muslimanov, prestopil v islam in se odtlej imenoval Mohamed Ali. V ringu je bil uspešen še naprej, do hudega zapleta pa je prišlo leta 1967, ko ni hotel opraviti vojaške prisege in je zavrnil služenje vojaškega roka, češ da proti Vietkongu nima nič. Obsodili so ga na pet let ječe in plačilo globe 10.000 dolarjev. Ob plačilu varščine je ostal na prostosti, v ring pa ni smel tri leta, saj so mu odvzeli licenco in seveda naslov svetovnega prvaka.