Ko občutljiv človek prestopi prag, prej s srcem kakor z očmi dojame, da je prostor strog in tesen, ošiljen, obenem pa zaradi barv, podob in pozlate razgiban, živahen in zgovoren. Na njegova čustva potrka srednji vek s svojim občutenjem sveta in svetega. Osrednja cerkvena ladja s še romanskimi zidovi ima proti oltarju ošiljen lok, imenovan slavolok. Za njim je oltarni prostor, z gotskimi rebri obokan prezbiterij, ki je umetniško najpomembnejši prostor v tej skoraj popolnoma poslikani cerkvi; pomanjšana bohinjska gora duha in lepote. V prvi polovici 15. stoletja ga je s prizori iz življenja svetnikov, še zlasti Janeza Krstnika, poslikal neznani mojster, izučen pri furlanskih freskantih. Imenovan je tudi Mojster bohinjskega prezbiterija, saj je sredi gorskega zatišja znal v podobe prenesti nekaj takratne bohinjske domačnosti. Strokovnjaki so tudi pri poznejših avtorjih Janezovih poslikav, na primer Jerneju iz Loke, ob vplivih s sosednjega, neslovenskega ozemlja ugotovili nekaj odsevov domačega kmečkega življenja, ki naj bi bilo mirnejše, manj krvavo, kakor v krajih, kjer so pustošili fevdalci in Turki.