Reforma se bo vsekakor zgodila, saj Unijo k temu zavezuje odločitev državnikov iz decembra 2005, na katerem so – morda zadnjič – potrdili tradicionalno ukrojeni proračun. Toda preden se bodo v letih 2008/2009, kot veleva sklep vrha, sploh lotili razprav o posegih v sestavo finančnega načrta, bo treba opraviti z nekaterimi tabuji. Denimo, kolikšen delež odmeriti kmetijstvu, ki mu proračunska »teža« resda upada, vendar ostaja druga največja postavka. Argumentu kritikov, češ da je potratno namenjati več deset milijard evrov za sedem milijonov kmetov, namesto da bi denar preusmerili v izzive prihodnosti, se je kaj lahko postaviti po robu s protitezo, da prav ti kmetje pridelujejo hrano za celotno Unijo, pa še za kašče in hladilnice s presežki, ki jih ni mogoče prodati na tuje. Zato bi bilo treba najprej razširiti razpravo. Če rezultati lizbonske strategije capljajo za pričakovanji, verjetno niso kriva samo (pre)nizka vlaganja v razvoj, raziskave, izobraževanje in druge postavke za doseganje večje konkurenčnosti, ampak tudi pribarantane politične koncesije, kakršna denimo Španiji omogoča, da še naprej črpa sredstva iz kohezijskega sklada, čeprav je že zdavnaj prestopila prag razvitosti.