Namen vlade leta 2006 je bil uzakoniti pravico do popravka, če bi mediji sporočali napačno informacijo. Učinek zakona, kot smo videli, je, da bolj varuje interes prizadetega osebnega, zasebnega ali pravnega subjekta kakor resničnost navedb v interesu javnosti. Nastanek in porast medijev, ki so se specializirali za diskvalifikacijo, pa je v zadnjih letih opozoril na nov fenomen, ki ga je treba sistematizirati. Prvič je treba ugotoviti, da večina medijev v Sloveniji s tako vsebino zadovoljuje na eni strani potrebe oblasti, na drugi pa potrebe kapitalskih centrov v specifičnih lastninskih procesih. Oboje pomeni odmikanje od interesa javnosti, ki je pravzaprav glavni konzument medijskih vsebin. Poleg tega so ljudje za svoje početje našli oporo v internetnih portalih, ki so tam, kjer jim je zagotovljena anonimnost, pravo gojišče diskvalifikacije. Drugič pa je moč ugotoviti, da tako kazenska kakor odškodninska zakonodaja nimata pravega oziroma učinkovitega instrumentarija, da bi tak trend zajezila, čeprav često v temeljne človekove pravice posega mnogo bolj kakor razlogi za pravico do popravka. Kazenska zakonodaja je pri evropskih državah praviloma manj priljubljen ukrep, saj se sodišča raje nagibajo k pravici do svobode izražanja kot k njenemu omejevanju. V Sloveniji je (izjemoma) znan zadnji primer Bojana Požarja, ki je bil pred kratkim nepravnomočno obsojen zaradi kršenja pravic otroka. Zato pa zagotavljajo učinkovit odškodninski sistem, katerega značilnost je predvsem ta, da je za razliko od Slovenije dovolj hiter in učinkovit. Ljudje se na diskvalifikacije praviloma ne odzivajo s popravki. Diskvalifikacija namreč ni toliko predmet popravkov kakor predmet sodnega pregona. Kadar se v javnosti sumi, da ima taka medijska praksa podporo določene politike, ali celo oblasti, to ne vpliva samo na medijsko kulturo ali medijsko sliko, temveč ima posledice za celotno družbo kot tako, prav tako pa na podobo pravne države. Na eni strani velja 39. člen ustave, ki govori o svobodi izražanja misli, govora, da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Na drugi pa veljata 34. in 35. člen ustave, ki govorita, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, da mu je zagotovljena nedotakljivost zasebnosti ter osebnostnih pravic. Glede na nastanek brezplačnikov pred volitvami 2008, glede na tednike in spletne portale specializirane za diskvalifikacijo, glede na anonimne avtorje po rubrikah etabliranih časopisov, in v luči medijske filozofije zakona o popravkih, je ugotoviti dvoje: prvič, da je slovenska medijska slika prestopila okvire ustavnega varovanja človekovih pravic in dobrega okusa, drugič pa, da obstaja zelo utemeljen sum o politični in siceršnji korupciji, ki bi morale vzbuditi pozornost institucij pravne države.