in z različnimi drugimi oblikami pritiskov. To je že dalj časa predvsem način dela ljudi okrog direktorja TDR, vendar nas takšni pritiski ne smejo omajati. Imam občutek, da nekateri ljudje v želji po populizmu izrabljajo pravna sredstva in razne načine pritiskov za dosego osebnih ciljev, ki niso neposredno povezani z gospodarstvom. Pri tem gredo tudi mimo direktorja in celo tako daleč, da zadeve obravnavajo na osebnem nivoju, kar je neposlovno in nedopustno. V zadnjih mesecih je bilo zapisanih kar nekaj kritik na vaš račun, predvsem o tem, da pred volitvami niste bili član največje vladajoče stranke, da ste se nato včlanili v stranko iz domnevno koristoljubnih namenov in podobno. Kako odgovarjate na te očitke? Nikoli nisem bil član nobene stranke. Niti pred volitvami niti po njih, o tem pa ne razmišljam niti v tem času, ko smo spet pred volitvami. Svojo pripadnost sem do sedaj vedno dokazoval z odgovornostjo do funkcije, ki sem jo opravljal, in do ljudi, ki so bili odvisni od mojega delovanja. V mislih imam predvsem zaposlene v družbah, ki sem jih tako ali drugače soustvarjal in z njimi upravljal – bodisi da sem bil lastnik sam ali pa so bili lastniki drugi. Sem gospodarstvenik in ne politik. Nisem pa toliko naiven, da se ob tem ne bi zavedal, da lahko politika včasih prestopi okvire delovanja ali si jih zastavi preširoko. Nekateri vam očitajo pomanjkanje t. i. pravih delovnih izkušenj; delo v družinskem podjetju, kjer naj bi se bili ukvarjali s prodajo avtomobilov, naj bi bilo premalo referenčno za to, kar ste pozneje postali … Sam sem na delo v svojem podjetju zelo ponosen. Teza o moji karieri je prav smešna. Ne razumem, zakaj si tisti, ki takšne teze postavljajo, preprosto ne vzamejo časa in si pridobijo prave informacije. Verjetno jih imajo, a jim morda niso po volji. Dejstva so naslednja. Tradicija servisiranja vozil v naši družini je stara več kot 34 let. Upam si trditi, da je oče ustanovil in vodil najboljši servis vozil v Mariboru. Vendar v začetku devetdesetih to ni več zadostovalo. Zato smo takrat v okviru družinskega podjetja podpisali pogodbo za pooblaščeni servis vozil Renault. V omenjenem servisu sem se, hkrati s študijem ekonomije, ukvarjal z nadomestnimi deli in garancijami. Ko sem študij leta 1996 uspešno končal, sem prišel do mejnika, ko se je bilo treba odločiti kako naprej. Na eni strani je bilo dejstvo, da je očetov servis lepa popotnica v življenje, a sam servis brez celovite ponudbe ni predstavljal perspektive. Za slednjo pa sem živel, se izobraževal in k temu stremel. Imel sem srečo. Oče in mama sta bila v tem zelo široki osebi in sta izbiro o razvoju prepustila meni in bratu, sama pa ponudila vso podporo, tako finančno kot strokovno. Dve leti