»S hrvaško kolegico Silvijo Talajo sva se odpravili v kino, in ker nama je do začetka predstave ostala še ura časa, sva se potikali po trgovinah. Tudi do prodajalne z živalmi sva zavili in tam sem zagledala Jade. Prodajalec jo je izpustil v poseben prostor za kupce in po nekaj minutah igranja mi je bilo jasno, da bo Jade moja, da bo z menoj odpotovala v Maribor. Tako me je obsedla, da sem med filmom, naslova se zares ne spomnim, premišljevala le še o tem, kako se bom naslednji dan vrnila v trgovino in jo kupila. Najtežje je bilo sporočiti očetu in posebej mami, ki se po smrti naše kodrke dolgo ni pobrala. Nekaj časa v družinskem krogu sploh nismo smeli govoriti o Piki. Očeta je najbolj skrbelo, kako bo s prevozom psa in kako se bo odzvala mama. Mama o novem psu v hiši sploh ni hotela slišati. Potem sem očetu poslala SMS-sporočilo s kratko vsebino: Ime ji je Jade. V istem trenutku me je oče vznemirjen poklical v Filadelfijo. Potihem je bil za, toda mama, ki sicer ureja vse v zvezi z mojimi potovanji, je dejala, da se ne namerava niti pozanimati, kako pri Lufthansi poteka prevoz živali. Tako sem se zadeve lotila kar sama. Jade je lahko letela z mano, pokrita v kletki je potovala pri mojih nogah. Ker sem v Frankfurtu prestopila na letalo za Ljubljano, sem jo na letališču spustila iz kletke. Opravila je veliko in malo potrebo. Takoj in sredi letališča. Na slovenski carini sem za uvoz plačala sto tisoč tolarjev in v Mariboru mora Jade uradno še vedno bivati v domači karanteni, v kleti. Po nekaj dneh je seveda prišel tudi mamin klic: 'Kdaj prideta na obisk?' Jade in jaz. Sedaj je na Jade najbolj nora mama,« je Tina razlagala v pohorski kavarni. Bilo je ravno po enem izmed njenih najljubših treningov - nogometni tekmi z malo žogo, na male gole, dva proti dva. Tina in oče Boris proti Darku Milaniču in Amirju Kariču.