Da lahko ponavljaš določen prizor neomejeno, tolikokrat, kolikor je to potrebno, da se ujame čustvo, ki ga iščeš ... Denar pri tem ne igra nobene vloge? Seveda je v redu, če za to dobiš nekaj več denarja ... Toda če mi ne bi bil všeč režiser, ne bi pristal na to. Vas kaj skrbi, da filmski podobi Hanne in Michaela ne bosta niti približek tistega, kar ste tako ljubeče oblikovali? Ne, nič me ne skrbi. Predvsem me zanima, kaj bo nekdo, ki je velik umetnik, naredil iz tega. Radoveden sem. Pogosto so filmi slabši od romanov. To je res. Toda to, kar je Minghella naredil z Angleškim pacientom mi je vlilo zaupanje. Knjigo sem bral pred tem in moram reči, da film več kot dosega knjigo. Podobno je bilo z gospodom Ripleyem. Knjigo sem bral pred tem, še vedno mi je bil film zelo všeč. To se ne zgodi tako pogosto. Ime rože, na primer. Ja, to je tudi eden tistih filmov, ki ni nič slabši kot knjiga. In ta Sean Connery ... (smeh) On je eden tistih, ki ga je vedno tako zabavno gledati. Ne mislite tako? Starejši je, boljši je. Podobno je s Catherine Daneuve. Starejša je, lepša je. Napisali ste knjigo, ki je všeč tolikim ljudem po vsem svetu. Ena sama knjiga. Mar ni to čuden občutek? Ja, to je res čudovito. Enkrat sem moral prestopiti na letalo v Baltimorju, se mi zdi, in ko sem na letališču zašel v knjigarno, da bi kupil svojo knjigo, mi je prodajalka, gospodična kakih dvaindvajsetih let, vzpodbudno pokimala. »Dobro knjigo ste si izbrali.« (smeh) Mislim, da to ni knjiga za intelektualce. V njej uživajo vse vrste ljudi in to mi je všeč. Veste, da je Oprah za mojo knjigo izvedela prav od teh skupin bralcev po celi državi. Pisali so ji, da obstaja knjiga, ki jo mora prebrati. Tako sem prišel na njen šov. In Oprah, nad katero intelektualci niso ravno navdušeni, vas je očitno očarala. Ja, zelo me je fascinirala. Zelo bistra, zelo načitana, močna osebnost. Nikoli se ne odreče nečemu, v kar resnično verjame. Ima posebne vrste karizmo, zna ravnati z ljudmi. Navsezadnje, ljudi pripravi do tega, da berejo. In to je dandanes nekaj čudovitega.