Zdaj pa k naši poti. Začela se je seveda na Brniku, kjer je vsak popotnik dobil Pioneerjevo čepico, kajti le tako smo lahko vedeli, kdo je naš in kdo ne. Let do Züricha, kjer smo prenočili, je hitro minil, prav tako tudi naslednji dan do Bruslja, kjer smo prestopili na letalo za Chicago. No, pravzaprav ne kar prestopili, kajti prav pri slovenski skupini so se stvari precej zapletle. Naši potni listi letaliških uradnikov niso prepričali, zato so od nekaterih zahtevali še druge dokumente, kot so osebne izkaznice, pa vozniška dovoljenja, mogoče bi bilo treba pokazati še zdravstveno izkaznico, če se ne bi uprli. Potem se je začelo natančno pregledovanje naših »papirjev«, telefoniade med nižjimi in višjimi uslužbenci letališča, iskanje glavnih šefov, ki bodo odločili, ali smemo v Ameriko ali ne. Mi pa smo čakali. In na našo srečo letalo tudi, čeprav so se ostali potniki zaradi zamude razburjali. Kar precej časa je preteklo, preden je bilo odločeno, da se lahko vkrcamo. Sumljivi smo bili vseeno (tako je to v Bruslju!), zato so naše potne liste obdržali. Ker je letalo zamujalo z vzletom že za več kot uro, so nas dobesedno potisnili nanj. Pilot se je seveda opravičeval ostalim potnikom, ki so nas nekoliko postrani gledali, preden se je vse umirilo. Poleteli smo. V Ameriko. V Ameriko, ki ni bila kot obljubljena dežela doživetje samo tistim, ki so se tja podali pred mnogimi leti. Za nas, ki smo šli tja prvič, je bila doživetje zdaj.