Daewoojeva centrala za Evropo je nastanjena v Budimpešti, od koder smo novinarji preko elektronske pošte prejemali podatke in obvestila o odhodu. Ko so po hitri pošti prispele še letalske karte, je bilo jasno, da tokrat gremo! Čeprav je bil dan odhoda torek, ob petih popoldne, in je bilo časa za pripravo prtljage čez dan več kot dovolj, sem vseeno lovil zadnje minute. Ko že misliš, da imaš vse, se vedno najde še kakšna stvar, ki jo pozabiš. No, potem končno prispem na letališče in takoj - hladen tuš - eno Adriino letalo je izpadlo »iz igre« zato je predvidena kratka zamuda. No, bo že, si rečem in se pretvarjam, da je vse O.K. A minute minevajo in vedno pogosteje pogledujem na vozni razpored naslednjega letala ter računam, koliko bo časa, da v Frankfurtu prestopim na letalo za Seul. Končno se vkrcamo in poletimo. Poskušam ostati miren, a navežem zelo tesno prijateljstvo z - lastno uro. Na hitro izračunam, da bom imel na frankfurtskem letališču za prestop na drugo letalo na voljo le 30 minut. In potrebno bo priti z enega na drugi terminal, torej se bo potrebno peljati z vlakom. Kadar je človek sam, zna biti pa res paničen. Hitim po letališču, tečem in hkrati pogledujem na uro ter letališke table. Končno zagledam dolgo vrsto, ki stoji pod tablo, ki označuje mesto vkrcanja na »moje« letalo. Uredim podrobnosti, se »počekiram« in postavim v vrsto. Uf, si rečem, pa sem iz hudega. Pogledujem naokoli, da bi uzrl kakšen znan obraz, a zaman. Torej še vedno prepuščen samemu sebi. A se kmalu pomirim, ko me prijazno osebje v Boingu 747 posadi na moj sedež. Ja, še dobro da letimo v prvem razredu. Sedeži so udobni, prostora dovolj, vsak ima svoj radio in televizijo. Torej bo šlo, si rečem in se sprostim. Naročim si pristno korejsko hrano (čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj), ampak, če grem v tujo deželo, je potrebno spoznati tudi njihovo hrano. In ta je, no ja, drugačna, a čez slovensko je ni!