Odločilni razlog, da sodišče ni našlo nerazumnosti v odločitvi tožene stranke, se namreč nanaša na način komuniciranja tožnice z osebami, ki so sodelovale v nadzorstvenih postopkih. Ta vidik je tudi odločilen za oceno, da tožena stranka ni prestopila meje razumnosti pri ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje v minimalni meri kriterija iz določila 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS glede na izpolnjevanje ostalih kriterijev. Sodišče šteje oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih, za povsem razumno; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Tožnica tekom celega postopka ni ugovarjala, da se je na njo vršil nezakonit pritisk. Zato z eno pavšalno navedbo in z enim ugovorom, da je dopis predsednice višjega sodišča z dne 20. 12. 2005 prejela šele v januarju, ne more vzeti utemeljenosti natančnih ugotovitev za čas od izdelave predhodne ocene sodniške službe dalje. Odnos tožnice do nadzorstvenih postopkov je kontinuiran do konca opazovanega obdobja, segal pa je tudi v obdobje pred 23. 11. 2001. Pri ugotovitvi, da neustreznosti z navedenih treh vidikov (nerazumno velike prekoračitve zakonskega roka za izdelavo sodnih odločb v večjem številu primerov; ponovno odpiranje obravnav po daljšem časovnem obdobju in očitno nekooperativen odnos tožnice do oseb in organov, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih) pretehtajo izpolnjevanje drugih kriterijev na strani tožeče stranke, to je zlasti kriterija iz 2. točke in kriterija iz 8. točke v delu, ki se nanaša na zmanjšanje nerešenih zadev na sodišču v obdobju od leta 1996 do leta 2005, pri katerih je tožnica občutno pozitivno izstopala, ima tožena stranka določeno polje proste presoje. Sodišče ne vidi podlage za oceno, da je tožena stranka, ki je sledila pristojnim organom za oceno sodniške službe, prestopila mejo razumnosti pri uporabi polja proste presoje. Kajti, v konkretni zadevi so sporna ravnanja tožnice primerljiva z okoliščinami iz 2., 3., 14., 21. in 23. točke 2. odstavka 81. člena ZSS. Po določilu 3. odstavka 82. člena ZSS so kršitve iz 2., 3., 21. in 23. točke 2. odstavka 82. člena ZSS težje disciplinske kršitve, za kar se lahko izreče sankcija prenehanja sodniške službe. Zato sodišče ni moglo najti nerazumnosti v oceni tožene stranke, da neizpolnjevanje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS odtehta visoka dosežke tožnice pri razmerju med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela in pri zmanjšanju števila nerešenih zadev na sodišču. Nadalje, odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnici utemeljeno očitan tudi tak primer v zadevi A., kjer kljub številnim opozorilom in postopkom nadzora, čemur tožnica očitno ni ustrezno odgovarjala, ni prišlo do sodbe v 22 letih. Tožnica pravi v tožbi, da PS dne 7. 12. 2005 ni upošteval njenega poročila v zadevi A., vendar je iz podatkov v spisu (ocena sodniške službe str. 4, drugi odstavek) razvidno, da je predsednica višjega sodišča že v začetku leta 2005 komunicirala s tožnico glede zadeve A. in ji je tožnica obljubila, da bo zadevo rešila še v letu 2005, kar se ni zgodilo. Tožnica ni odgovorila na zaprosilo ministra v zvezi s pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do septembra leta 2005. Tožnica je sicer odgovorila na odredbo predsednice višjega sodišča z dne 6. 10. 2005 v postavljenem roku, na odredbo z dne 3. 11. 2005 v zvezi z ugotovitvami službenega nadzora, pa je odgovorila po faksu na dan, ko je bila seja PS (7. 12. 2005), vendar na premalo jasen način. Kljub temu je po teh istih podatkih v spisu predsednica višjega sodišča člane personalnega sveta z vsebino poročila tožnice seznanila. V tem smislu tožničina navedba ne ustreza podatkom v spisu, sicer pa to za vprašanje možnosti sodelovanja v postopku ocene sodniške službe niti ni bistveno. Sodelovanje sodnika pri izdelavi ocene sodniške službe je namreč uredil zakonodajalec. Po določilu 2. odstavka 36. člena ZSS ima namreč sodnik pravico, da se pritoži zoper oceno o sodniški službi in tožnica je to tudi storila s pritožbo z dne 25. 1. 2006, o kateri je odločal PS VS. Iz sklepa PS VS sodišča izhaja, da je poleg pritožbe PS VS upošteval tudi dejstvo, da tožnica ni imela pripomb na zapisnik o ugotovitvah službenega nadzora z dne 21. 11. 2005. V pritožbi je predlagala, da jo PS VS povabi na pritožbeno sejo. V obrazložitvi sklepa PS VS je navedeno, da je PS VS ob reševanju pritožbe tožnice upošteval vse pritožničine navedbe glede dejanskega stanja kot nesporne, zato njena navzočnost na seji ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev. Ker je PS VS štel tožničine navedbe za nesporne in je izdal sklep ob upoštevanju njenih dejanskih navedb in ker zakon ne predvideva oziroma ne določa, da mora biti sodnik prisoten na pritožbeni seji, s tega vidika niso bile kršene pravice tožnice do udeležbe v postopku, katerega odločitev je potrdila tožena stranka z izpodbijano odločbo. Iz izpodbijanega akta pa tudi izhaja, da je tožena stranka poleg navedenega upoštevala tudi tožničin predlog Sodnemu svetu za zavrnitev potrditve ocene sodniške službe in pritožbo tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic. To pomeni, da je tožnica imela možnost in jo je tudi dejansko izkoristila, da je zavarovala svoje pravice in pravne koristi v postopku izdaje izpodbijanega akta. Tožnica pa tudi ni utemeljila, kaj konkretno tožena stranka ni upoštevala, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da je bila tožnici dana možnost, da v posameznih fazah tega postopka očitkom ugovarja in zoper njih predlaga nasprotne dokaze, v smislu procesnega standarda, ki ga je za tovrstne postopke postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-132/96 (26. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).