Nemčija je ena najbolj decentraliziranih evropskih držav. Ima šestnajst zakonov o medijih, toliko, kolikor je zveznih dežel. Če smo natančnejši, jih ima šestnajst krat tri, kajti v vsaki deželi posebni zakoni urejajo tiskane medije, zasebne radijske in televizijske postaje ter javno radiotelevizijo. Ti zakoni pa se med seboj razlikujejo večinoma samo v pravici do objavljanja reklam, saj javne radiotelevizije ne smejo objavljati reklamnih blokov po dvajseti uri zvečer, zasebnim televizijam pa zakoni predpisujejo, kolikokrat lahko zaradi reklam prekinejo film. Novinarsko svobodo v vseh medijih zagotavlja ustava, zato se država v programska in podobna vprašanja ne sme vmešavati. Tudi najbolj desničarski in neonacistični časopisi lahko mirno izhajajodokler ne prestopijo meje, ki jo določa kazenski zakonik in ki prepoveduje objavljanje Hitlerjevih idej in podobno. Ali je medij prestopil mejo, odloča sodišče. V takem primeru lahko preneha izhajati. Tudi nemški zakoni o medijih določajo pravico do popravka, toda samo v primeru, če gre za napačno predstavljena dejstva, ne pa za mnenja. Tako mora časopis natisniti in RTV prebrati popravek, če so se o kakšnem politiku zlagali, da je bil pijan, ne pa tudi, če se novinarju zdi njegova politika katastrofalna.