In sva odšla. Z vlakom od Ljubljane do Debrecena na skrajnem vzhodu Madžarske, kamor sva se pripeljala prek Budimpešte, sva prispela v 14 urah. Skladno z najinim odhodom se je končala tudi rekordna vročina in zjutraj sva se v hotelčku v Debrecenu zbudila v deževno jutro ter kmalu začela kolesarjenje proti Romuniji v oblačnem vremenu. Ravninska vožnja ima samo eno res dobro lastnost, in sicer, da hitro mine. Vmes sva naletela še na madžarskega mladca, namenjenega čez mejo po nakupih: »Vesta, čez mejo je vse pol ceneje, samo izbira je pa res slaba«. Lahko rečem, da se precej strinjam. Romunski mejni prehod sva prestopila brez težav. Romunskega carinika, očitno še ne povsem prilagojena na turizem iz držav malo bolj zahodno, je zanimalo, kam greva. Po odgovoru: »Romunija,« je samo zamahnil z roko in že sva hitela dogodivščinam naproti.