Druščina je bila razposajena že na poti čez Italijo, vrhunec pa se je razvil na trajektu v Trapaniju – Sicilija. Po 8-urni poti v Tunis so se združile vse narodnosti ob naši mizi in ni dosti manjkalo pa bi pot skupaj nadaljevali, seveda brez naših ameriških prijateljev, ki imajo bolj malo možnosti, da dobijo vizo za Libijo. Tunizijo smo dobesedno preleteli. V mestih Sousse in Gabes smo se ustavili, da smo nabavili nujne potrebščine in spili skodelice čaja, drugače pa nam je bila ta lepa dežela že dovolj znana in tudi pot pred nami nam ni dopuščala daljših postankov razen vasice, ki stoji na robu sahare in se imenuje Matamata. Domačini imajo domove izkopane v skalo. S tem so se izognili poletnim vročinam, temperatura pa se tudi ponoči ne spusti prenizko. Vhod na glavno dvorišče, katero leži približno 6 m pod zemljo, je speljan skozi podzemni rov, v večini primerov temačen in zanikrn. Znotraj dvorišča, ki ponavadi deluje kot nekakšna okrogla predsoba je več vrat, za katerimi so izdolbljene luknje, ki se uporabljajo za bivanje in hranjenje najrazličnejše krame. Zaradi zanimive konstrukcije izgleda ta pokrajina kot Luna zato so film Vojna zvezd snemali prav tu in ne v kakšnem studiu kot bi si človek mislil ob ogledu filma. Po ogledu te zanimivosti je bila pred nami meja z Libijo, kljub veliki zaskrbljenosti, nismo imeli nikakršnih težav. Združili so nas skupaj z ostalimi Evropejci, ki so prečkali mejo v tem dnevu nas pustili čakati cel dan z izjemo nekaj vprašanj, ki so nam jih zastavili obmejni vojaki in policisti ter menjava slovenskih tablic z arabskimi začasnimi tablicami. Naš prvi postanek v Libiji je bilo mesto Leptis Magna, ki je eno najlepših, rimljanskih arheoloških ostankov na Mediteranu. Arhitektura mesta je tako spektakularna, da je človeku všeč tudi če je popolnoma nezainteresiran za tovrstne oglede. Ker je mesto zgodovinski ostanek, je obisk možen le proti plačilu, ki znaša približno 100 SIT, ob vhodu je tudi majhna trgovinica, v kateri je priporočljivo kupiti vodo, ki jo boste med ogledom sigurno porabili, saj je mesto ogromno. Pot se je nadaljevala v Tripoli glavno mesto Libije, kamor smo prispeli proti večeru. Ko človek stopi v mesto takoj opazi arhitektonske ostanke turškega in italjanskega kolonalizma, ki se lepo uklaplja v arhitekturo mošej. Mesto tako kot cela Libija ne pozna zabave modernih mest po svetu, edina zabava domačinov je kajenje pip in klepetanje ob pravem čaju. Kakršnihkoli propagandnih napisov razen seveda Gadafijevih, v Tripoliju in seveda celi Libiji ni videti. Center mesta je čist in urejen, kar pa ne velja za mestna obrobja, kjer je ogromno smetišč in je nasploh bolj umazano in neurejeno. Ko smo pot naslednji dan nadaljevali proti gorskemu deli Libije so nastopili problemi s črpalko za nafto in elektriko. Napake smo brez zapletov odpravili v zakotnem gorskem mestecu Nalut. Ozračje se je ohladilo proti pričakovanju. Ponoči so temperature padle tudi pod ničlo. Zjutraj pa smo morali zakuriti ogenj pod avtomobilskim tankom, saj je nafta v njem zmrznila, saj v Libiji ne poznajo aditivov proti zmrzovanju nafte, ki jih Petrol v zimskih mesecih že sam dodaja v nafto, ki jo prodaja. Vseeno se nismo pritoževali saj smo dali za vsak liter nafte v Libiji le 5 tolarjev. Pot se je nadaljevala proti Gadamesu imenovanem tudi »Biser puščave«, ki leži tik ob Aalžirsko - Tunizijski meji. Mesto je zgrajeno iz mešanice iztrebkov, peska in vode. Notranjost hiš v tem mestu je bogata z tapiserijami. To staro mesto je kot labirint in zaradi temnih, ozkih ulic je potrebno imeti svetilko, saj dnevna svetloba prodre le do nekaterih križiščih majhnih uličic. Pot smo nadaljevali čez kamnito puščavo Hamadah Al Hamra. Gume so bile pod polno obremenitvijo. Na poti smo srečali dva Nemca, ki sta nam odsvetovala pot proti Nigru, saj naj bi bila pot do tja polna minskih polj in nasploh polna pasti in nevarnih roparskih band. Kljub satelitski navigaciji smo deloma zašli s poti, kjer smo naleteli na vojaško postojanko, ki nas je dobesedno obkolila in naperila v nas 20 avtomatskih pušk, zaradi katerih nam je kri kar zledenela. Rešili smo se z darili, med katerimi je bilo največ zdravil, kemičnih svinčnikov in raznih nalepk. Postali so prijazni in malico smo si privoščili kar ob njihovi postojanki, kar jih je seveda spet pritegnilo in jedli so tudi oni brez vprašanj seveda. Po 500 km kamnite agonije smo se znašli v mestu Idris, kjer so nas na bencinski črpalki oskrbeli s čajem. V večjem kraju Sephi , ki je tudi rojstno mesto Gadafija, je odskočna deska za puščavska potovanja. Morali bi dobiti odobritev za gibanje v južnem delu Libije, vendar je v arabskih državah v petkih vse zaprto. Pot proti Wadi Al_Hayatu smo nadaljevali, kar brez papirjev, kar se je na našo srečo končalo brez zapletov. Proti večeru smo bili ogorčeni nad neuspelim »napadom« na Slana jezera. Ustavile so nas velike sipine, saj smo imeli pretežak kamion. V agenciji smo si najeli dva šoferja s Toyotami. Vožnja z divjima Tuaregoma po sipinah do jezera Mandara ki je na žalost trenutno usahnilo, Umm el Ma, katero z letnimi časi spreminja barvo in prečudovit Gabrun, je bilo nepozabno. Če 5 metrov stran od slanega jezera skoplješ jamo v pesek, dobiš sladko vodo, s katero se lahko malo osvežiš od neznosne dnevne vročine. Naš vodič Hapip je poleg znanja priprave izrednega tuareškega čaja obvladal tudi vožnjo po sipinah. Poleti, ko se te sipine preveč segrejejo, ni moč voziti čez dan marveč samo v zgodnjih jutranjih in večernih urah. Od Agencije Afrika Tours pa je bila še eno korist . Po 17 dneh vožnje smo se končno lahko temeljito okopali. Al Qatrun je izstopna postaja iz Libije. Turisti tod že dolgo niso zašli, zato smo bili v središču pozornosti. Vsi so bili prijazni do nas, načelnik policije major Medeni pa se nam je še posebej posvetil. Za prestop meje smo dobili smo vodiča Mohameda, s katerim smo se komaj sporazumevali, zato smo si pomagali z risanjem po pesku, in pantonimo. Že ko smo bili oddaljeni 200 km od meje smo dobili izstopne žige in Libija je bila formalno za nami. Pred zakoličeno mejo smo se srečali še z dvema belgijcema, ki sta prečkala mejo kar z lokalnimi tihotapci, kljub dejstvu, da mejno področje nadzira vojska in bi se jima v primeru srečanja z njo, verjetno bolj slabo godilo ali pa bi bila pozabljena. Tumu je bila prva vojaška postojanka na meji, zanimivo je letališče sestavljeno iz železnih plošč z luknjami, zabitimi v puščavski pesek. Težav nismo imeli, razen našega vodiča, ki ni imel urejenih dokumentov zaradi česar smo morali podkupiti vojake, da so nas neovirano spustili proti Nigerski kontrolni točki, ki je bila oddaljena 100 km. Spali smo v mejnem območju saj se tu ni bati stikov z roparji. Naslednji dan smo se odpravili proti Nigerju, prvi cilj je bila kontrolna točka Madama, ki je bila stacionirana po stoletnim drevesom. Vojaki in cariniki so prijazni le s puškami niso znali ravnati preveč odgovorno, saj so se dobesedno igrali z njimi. Srečali smo tudi Belgijca, ki sta potovala z tihotapci, ponoči so jih zajeli vojaki, zato ju je pot prišla še enkrat dražje kot če bi si najela vodiča. Pot sta nadaljevala z nami, čez območje polno roparjev in tihotapcev, Nigerske oblasti tu ne dovolijo prehoda brez vodičev in tudi ustavljati se ni priporočljivo, zato smo se ustavili šele ko smo dosegli vojaško postojanko Dao Taimin. Vojaki so nas takoj po prihodu obtožili, da smo slikali vojaške objekte, zaradi česar smo ostali brez filmov v fotoaparatih. Naslednji dan nas je pot vodila proti vasi Segedin med potjo smo srečali ogromno kamionov naloženimi z črnci. Na vsakem kamionu je okoli dvesto ljudi, zato se gume in vzmetenje šibi pod težo ljudi, velikokrat pa se kamioni pod vso to težo tudi sesedejo in ostanejo v puščavi zavekomaj. Naslednja postaja je bil Birtejanoj, ura je bila že dve ponoči, ko smo prispeli zato smo spravili celo vas na noge. Imeli smo srečo kajti zaloge vode so bile že kritične in tu smo si po dolgem času lahko natočili vodo, v zameno pa smo domačinom razdelili nekaj prepotrebnih zdravil in umazanih majic. Po 600 kilometrih peščene puščave smo prispeli v vas Dirkou. Vas je oaza sredi puščave, zbirališče tihotapcev in prebežnikov iz bolj južnih držav Afrike, ki poskušajo priti do Evrope ali severnega dela Afrike, da bi tam bolje zaslužili oziroma preživeli. Mesto je zgrajeno iz palm in blata, črni trg cveti in nasploh je mesto živahno in se v njem dobi praktično vse tudi toplo pivo. V vasi smo se tudi mi oskrbeli z nafto in vodo, saj je bila pred nami 700 km dolga pot čez puščavo Tenere. Ko smo prečkali puščavo smo večkrat ostali v pesku, vendar smo si pomagali s podlaganjem aluminjastih plošč in se tako vedno srečno izvlekli. Pot čez puščavo je bila za nas naporna, še toliko bolj pa je bila naporna za karavano okoli 500 kamel. Po dolgi poti smo prispeli v Agades, ki je prestolnica puščave. Takoj ob prihodu so nas začeli oblegati preprodajalci, ki so nam sledili na vsakem koraku po mestu. Največja znamenitost v mestu je velika sultanova palača zgrajena leta 1515. V mestu je polno barov in nasploh je mesto polno življenja. Pot nas je vodila proti jugu do vasice Housa in naprej v Zinder, kjer je bila najjužnejša točka naše poti. Zinder je mesto v katerem si človek zapomni le ogromno in izredno umazano tržnico, vse drugo je povprečje ostalih vasi. Na poti proti Agadezu smo bili priča zelo močnemu peščenemu viharju, ki je tudi v nas vzbudil spoštovanje do narave. Mimo Agadeza smo se nato usmerili proti Air mountain. Gora je velik gorski masiv sredi puščave. in dobra izletniška točka za turiste v Agadezu. Presenetila nas je skupina tuaregov, iz Timije ki so nam postavili trgovino, čez noč tam kjer smo se mi zvečer utaborili. Naslednje mesto je bilo Arlit, ki je zadnja izstopna točka iz države. Mestna mladina je hotela zasesti kamion, vendar smo se jih uspešno znebili. Od tu naprej tudi ni bil več potreben vodič. Zadnja točka pred Alžirijo je bila vojaška postojanka Asamaka. Zaradi potečenega zavarovanja kamiona smo morali podkupiti mejne vojake, nato pa smo hitro odšli. Na Alžirski meji so nas prijazno vendar polno birokracije spustili naprej po točno določeni poti na policijo v Ingezam, kjer smo morali tudi prespati. Skozi Alžirsko saharo smo prispeli v Tamanrasset. V mestu živi veliko tuaregov, drugače pa mesto leži na višini 1400 m in je zato klima blažja kot drugje po Alžiriji. Mesto leži v gorskem masivu Hoggar. Lokalna policija nas je hotela vključiti v vojaški konvoj vendar smo zaradi primankovanja časa nadaljevali pot po stranskih pistah proti naftnim poljem vzdolž Grand Erg Oriental proti Hassi – Messaod. Pravo olajšanje med potjo proti domu smo se skopali v žveplenem gejziru in se tako že drugič pošteno umili. Zadnje mesto pred mejo je bil Eloued, kjer nas je policija založila z zalogo dateljnov, ki ji sami niso smeli zaužiti zaradi bližajočega Ramadana. Zadnji ogledi pred mejo so bili v gorskih oazah Chibika in Tamerza. Vasici sta bili polni vodotokov, ki so se pretakali med palmami. Mejo s Tunizijo smo prestopili brez težav. Zadnji zaplet na naši poti je bil spremeba voznih redov trajektov, zaradi česar smo morali preživeti še en dan v Tuniziji, namesto da bi ga preživeli v kakšni oazi sredi alžirske sahare.