arja 1942. Medtem ko sta čakala na vlak, sta jedla čokolado iz zalog Rdečega križa, kar je pritegnilo pozornost mimoidočih, saj je bila čokolada takrat v Nemčiji prava redkost. Na srečo sta to opazila tudi onadva in čokolado pravočasno skrila. Ujela sta vlak do mesta ob švicarski meji in bila 72 ur pozneje že na švicarskem ozemlju. Potem ko je bil Neave na varnem, je komandantu Colditza poslal razglednico s sliko švicarskega dekleta v narodni noši. Pisal mu je, da sta srečno prispela in da upa, da zaradi njunega pobega ne bo imel sitnosti ter da ne bo končal na ruski fronti. Naslednji dan po pobegu sta ju švicarska policista z avtomobilom odpeljala do pokopališča izven Ženeve, ki je mejilo na Vichyjevo Francijo. Mejo sta prestopila brez težav. Po Franciji sta do Marseilla, ki je bil tedaj v neokupirani coni Francije, potovala kot češka begunca. Tam so jima člani francoskega odporniškega gibanja pomagali, da sta se pretihotapila v nevtralno Španijo in nato do Gibraltarja. V Anglijo sta se vrnila maja 1942. Osemindvajsetega maja 1944 so v Colditzu slišali in videli enega izmed največjih zavezniških zračnih napadov. Bombardiran je bil Leipzig in vroč zrak, ki so ga povzročile eksplozije, je prineslo vse do oken gradu. Ko so formacije bombnikov, ki so se vračale po opravljeni nalogi, prvič preletele Colditz, so jim ujetniki mahali in jih klicali, zavedajoč se, da bo verjetno njihovih muk kmalu konec. V juniju 1944, kmalu po izkrcanju v Normandiji, sta se v gradu pojavila dva oficirja v uniformah kvizlinške formacije z oznako BFC (British Free Corps). Njun namen je bil pogovoriti se z ujetniki in poskusiti nekatere izmed njih pregovoriti, da se pridružijo kvizlinškim četam, sestavljenim iz pripadnikov Commonwealtha, ki naj bi se borile proti Rusom. Komandant taborišča ni hotel prevzeti tveganja, da bi izdajalca spustil med ujete zavezniške oficirje, zato so njune letake s pristopnim pozivom k BFC raje razdelili med pošto, ki so jo dobivali ujetniki. Ti so letake protestno zažgali, komandant gradu pa se jim je naknadno opravičil, češ da je bila to napaka njegovih podrejenih. September 1944 je bil tragičen mesec za Poljake. Varšavska vstaja je bila zadušena, njen poveljnik general Bor-Komorowski pa se je 2. oktobra predal in začel pot, ki ga je na koncu pripeljala v Colditz. Sedemindvajsetega septembra 1944 se je zgodila tragedija pri Dösselu, kjer je bil Oflag IV B, v katerega so pripeljali Poljake, ki so bili pred