»Ja, jaz tudi ne,« je v solidni nemščini odvrnil Menhel. Mimogrede mi je povedal še zgodbo o velikem jezeru Bar at Tartar, severozahodno od Bagdada, ki ga je Sadamov sin Udai rezerviral za privatne dirke z motornimi čolni, lov in razne zabave. To je bila prva politična opazka iz Menhelovih ust. Njegov obraz se je svetlikal od znoja. Bližala se je meja. Tik pred njo sem se potrudil zapraviti vse preostale sadame. Nakupil sem več kilogramov datljev in lično osmerokotno leseno škatlico z ličnim napisom in, po Menhelovih besedah, neko tradicionalno slaščico v njej. Vzdušje na meji je bilo presenetljivo umirjeno. Carinik se ni kaj dosti zanimal za naju, a pri kontroli potnih listov se je seveda zapletlo. Besedni spopad z različnimi akterji je nihal od šepetanja do kričanja in spet nazaj. Celo nekaj prerivanja in puljenja je bilo. Naposled so naju poslali v globino dolgega hodnika, potrkala sva na vrata in vstopila v spalnico, v kateri je kraljeval starejši gospod. Popolnoma mirno je poslušal Menhelovo zgodbo, ga občasno prekinil z visokim glasom, ki je bil na meji soprana, medtem ko smo srebali čaj in zobali slaščice. Je trajalo, a se je za Menhela po nekaj zaupnih stiskih rok srečno končalo. Sam bog ve, v kolikšni meri mu je odleglo. Pokazal tega vsekakor ni. V Sirijo, državo, ki je vojna za nafto ni tako neposredno ogrožala, sva vstopila brez večjih zapletov. Menhel je plačal davek na korekture v potnem listu, pa je bilo. Pokrajina je postala za spoznanje bolj zelena. Prišli so oblaki, dež in noč. Hlad, ki sem ga s sporadičnim odpiranjem okna spuščal v kombi, je poživljal moje težke veke. Proti utrujenosti sem se boril z obcestno telovadbo in prisluškovanjem prihajajočemu hrupu novoletno okrancljanih tovornjakov. Homs, Hamaa, Haleb, dež je stopil na plin, veter je stresal vedno gostejše oljčne nasade. Da bi se zamotil, sem začel snemati kičaste neonske reklame, za podlago je bil elektronsko eklektični Tipsy. Menhel je vlekel dreto in stokal v sanjah. Pred vstopom v območje astronomsko dragih goriv sem do obisti napolnil rezervoar in rezervne kanistre. Mejo sva prestopila brez težav, če odmislim Menhelovo takso. Zgodaj zjutraj sva bila v provinci Hatay, med zelenimi polji in zasneženimi vrhovi. Ko sva se začela dvigati nad prelepo pokrajino, sem zapeljal s ceste. V glavi se mi je delal mrk. Poskusil sem spati, a mi Menhelovi smrčalni rekordi niso dali. Imelo me je, da bi ga poslal ven, potem sem to storil sam. Nedaleč proč je mularija sežigala kup odsluženih gum. Ogromen steber črnega dima se je dvigal visoko v kristalno jasno nebo. Nekje na planoti pred Ankaro so me dvakrat ustavili policaji, zaradi »prekoračitve hitrosti«. Vztrajal sem, da sem vozil znotraj omejitve, se celo peljal nazaj, da bi našel skrivnostni radar, ki ga seveda ni bilo, in namesto da bi izpogajal višino napitnine, vztrajal pri hlapcu Jerneju in njegovi pravici. Zelo nepragmatična drža. Ni problema, policaji so mi obakrat nakracali nekaj poleg turškega vizuma in hudomušno zaželeli srečno pot. Menhel je prišel nekoliko k sebi in se začel utapljati v tiradah proti Turkom in vsemu turškemu. Šele ko sem mu omenil možnost, da v Ankari sede na vlak, se je nekoliko unesel. Nekoliko.Kako sem pripeljal do Istanbula, se spomnim bolj slabo. Bila je polnoč. Menhela sem odložil na trgu Taksim rekoč, da se dobiva naslednjega dne, točno ob uri, točno tu, in se odpeljal kakih 20 km ob Bosporju do Tolgajeve hiše. Odprlo mi je njegovo dekle z Malte. Držala se je pogumno, a je bilo očitno, da jo neskončno skrbi zanj. Tolažil sem jo po najboljših močeh, a je bila njena skepsa močnejša. Bilo je očitno, da mu bo skrbi, ki jih ji je nakopal s svojim Bagdadom, le težko odpustila. Od utrujenosti nisem mogel zaspati. Do jutra sem visel na internetu in bral mejle. Marta mi je sporočila o godlji, ki se je sprožila le nekaj ur po mojem odhodu. Iraške oblasti so ustno obvestile peterico izpostavljenih članov Živega ščita, da niso več zaželeni. Hašimi je izgubil potrpljenje in kompas. Toliko o mojih pogajalskih uspehih. Tolgaj, John Ross in Gordon so bili kooperativni, Kenneth in Eva sta pobegnila! Skrila sta se v hotelu Rašid, pri kolegu italijanskega novinarja Maria. Iračani so reagirali s spektakularno aretacijo Marte, Maria in Leška. Bistri Lešek je snemal dogajanje z Evino kamero in pridelal zaplembo traku. Nastala je debela štala, ki je še istega dne povzročila odhod velikega števila ljudi. Živi ščit je bil definitivno v nemilosti. Kenneth in Eva sta se naposled le »vdala« in zapustila deželo, ampak škoda je bila narejena. Naslednjega dne so praktično vsi, ki sem jih osebno poznal, Bagdad zapustili. Marta je ostala, pogumna punca. Pri zajtrku sem Tolgajevi punci povedal veselo novico in se poslovil. Pobral sem Menhela, ki me je očitajoče gledal, češ, kako si me mogel pustiti samega. Pospešil sem proti Sofiji in jugo meji. Jugonostalgija, ki se me še kar vztrajno drži, me je v hipu minila, ko so mi nepopustljivi mejaši nazorno razložili, da me brez tranzitnega vizuma ne pustijo naprej.