Čuden dan, izvzet iz okvira realnosti. Le kako naj ne bo čuden, ko pa se je zbudila v postelji človeka, katerega ne mara. Bog ve, kakšne neslanosti mu je včeraj šepetala na uho in sram jo je postalo za nekaj, kar mogoče sploh ni izrekla. Mesto je drselo mimo nje, spregledala je množice pešcev, avtomobilov, kolesarjev, norcev, povprečnežev, smrdljivcev, običajne mase »lanskega snega«. Z mislimi je bila nikjer. Za nekaj kilometrov vožnje se je ukinila. Potem bodo prišla na vrsto nepotrebne pravljice, sprenevedanja in obžalovanje. Obžalovanje zaradi uslišanih prošenj, za katere se je čez leta izkazalo, da bi bilo bolje, da jih tisti takratni bog ne bi uslišal. Ampak tisti takratni bog je hotel, da naredi napako in se iz nje kaj nauči - na primer živeti z njo in po njej. A grešila je obilo in živeti je morala s številnimi napakami. Bila je samo na pol odločna ženska. Seveda je lahko nekdo samo na pol odločen. To je človek v startu. Zamrznjen v trenutku, ko se pripravlja, da bo prestopil črto, ko bo zaslišal pok. A poka od nikjer. Čakala je na pok, čakala, da bo nekdo drug opravil umazano delo namesto nje.