Samoregulacijski mehanizmi so pred velikimi preizkušnjami in velikokrat se celo ljudje, ki jih uveljavljajo, v podivjanem medijskem prostoru ne znajdejo najbolje. Evropski medijski prostor potrebuje vnovičen premislek o tem, ali naj samoregulacija vztraja na temeljnih premisah, postavljenih že pred desetletji, ali naj počasi sledi vse bolj ohlapnim poklicnim merilom, ki jih v dirki za dobičkom rahljajo mediji sami. Je res primerno premikati meje človeškega dostojanstva, zato ker si je nek medij dovolil prestopiti črto doslej dopustnega in mu slediti v novem stampedu? Zdelo se je, da je to problem tranzicijskih držav, v katerih so mediji nenadno sprostitev državnega objema razumeli kot neomejeno svobodo tudi za umazano radovednost, za medsebojne obračune med politiki ali za zadovoljevanje doslej skrivanih človeških strasti. Nasprotno, umazane manire na novo »osvobojenega« tranzicijskega tiska, ki pa ga podpirajo procesi »osvobojenega« svetovnega trga, so okužile tudi medije razvitega sveta.