Za Ljubljansko ulico, vse do železniške proge, nimam pripomb. Kolesarske steze tam namreč sploh ni in verjeli ali ne, še dobro, da je tako, saj se ob robu ceste počutim precej bolj varno, kot na parakolesarskih stezah. A občutek varnosti kmalu izgine. Kot pomladni sneg. Tik za železniško progo je treba zaviti na (hm?!) kolesarsko stezo. Pravzaprav je treba zaviti na pločnik in se peljati med dvema belima črtama. Tistih sto metrov še nekako gre, čeprav se pločnik pri avtobusnem postajališču nevarno zoži in pešcem ne preostane drugega, kakor da prestopijo črto in vstopijo v prepovedano območje. Na kolesarsko stezo. Ko se nič krivim pešcem nekako izognem, prečkam cesto, potem pa se začnejo prave muke. Čeprav je polovica ozkega pločnika po novem rezervirana za kolesarje, se v praksi ni nič spremenilo. Če so bili avtomobili prej veselo parkirani na pločniku, so zdaj enako veselo parkirani na kolesarski stezi. Prvi ponavadi kar tam, kjer je pločnik znižan, da lahko s kolesom nanj lažje zapelješ, preostali pa mu lepo sledijo, dokler robnik le ne postane previsok tudi za kakšnega terenca. A na tem kratkem kolesarskem odseku to še ni vse. Ko se prebijem mimo jeklenih statusnih simbolov, je na vrsti srečanje z drogovi uličnih svetilk, ki so dobesedno sredi kolesarske steze. Dokler je bil tam le pločnik, niso motile nikogar, saj so stali ob robu pločnika, zdaj, ko so si vrli občinski možje, pa še kakšna dama je med njimi, omislili ekspresno rešitev mariborskih kolesarskih zagat, so nepogrešljivi osvetljevalci mariborskih ulic (ena izmed puščic, ki kolesarju določa smer vožnje, je celo usmerjena naravnost v drog ulične svetilke) postali sovražnik mariborskih kolesarjev številka ena. Sam se jim, ker sodim v mlajšo generacijo meščanov, še nekako izognem, nikakor pa si ne znam predstavljati, kako se s to težavo, ko jim pred kolo skoči še kakšen prestrašen pešec, spopadejo starejši kolesarji, ki se vsak dan odpravijo po opravkih na levi breg Drave.