Tu je torej moja sanjska zgodba. Prvega dela se sicer ne spomnim najbolje, a dogajanje je bilo mirno: s partnerjem sva se potikala okoli lepe velike hiše, v kateri sva tudi živela, a v sanjah sva se malo sončila na vrtu in hodila ven in noter, tako da se notranjosti hiše niti ne spomnim. Nekje v ozadju je bila misel, da je hiša pravzaprav nekakšna dediščina, darilo staršev, začela pa sem razmišljati tudi o tem, da nimava nobenih vrat zaklenjenih. Včasih sva tudi kam šla, pa nisva nič zaklenila. In res: ko sva se nekoč vrnila domov, sva bolj ko ne presenetila roparje, ki so nekaj šarili po vrtni lopi; ko so naju zagledali, so se hitro znašli in naju ‚zajeli’. Nastaviti sem morala zapestja, da bi mi jih zvezali, ker pa sem roparja, ki je že držal vrv v roki, potihoma prosila, naj me ne zveže premočno, je vrvico namestil res zelo ohlapno in jo pritrdil le z elastiko. Nekdo drug je to opazil in v naslednjem trenutku sem na boku začutila cev pištole, ‚prijaznega’ roparja pa so močno okarali. Kljub temu sem se v naslednjem prizoru nekako znašla v avtu (avto je bil res tak, kakršnega imava s partnerjem, hiša iz sanj pa ni bila prav nič v sorodu z najinim stanovanjcem ...). Oddivjala sem proč od roparjev, roke sem imela proste, vozila sem kar po pločnikih. Z avtom sem preskakovala obcestne količke, pred nekim stebrom pa se je vozilo kar razpolovilo po dolžini in za stebrom sta se polovici spet združili. Mesto je bilo neko tuje mesto z italijanskim vzdušjem, veliko se je dogajalo. Pa se je prizor spet zamenjal in že sem bila brez avta, stala sem na pločniku in splezala na kamnit mostiček. Spomnim se, da je bil kamen moker, kot bi ravnokar deževalo. Neki otrok me je z začudenim in veselim pogledom pričakal, ko sem priplezala gor čez ograjo. Ob meni se je pojavil fant, s katerim sva bila skupaj precej let nazaj in sva se imela zelo rada – opazovala sva majhen trg pod nama. Sredi njega je bil steber z zanimivo poslikavo, nekakšnimi freskami. Naenkrat so freske oživele, figure na slikah so se začele premikati, oblike so se transformirale, sanj pa je bilo s tem konec ...