Motivi, ki se pojavljajo v poeziji, za nekaj desetletij prehitevajo zmagoviti pohod podobnih motivov v drugih literarnih in umetnostnih zvrsteh. Morda to pravilo ne velja vedno in povsod, a dvajseto stoletje ga potrjuje. Beckettovo dramo Čakajoč na Godota nedvomno vsebuje že Eliotova pesnitev Votli ljudje, in t. i. gledališče absurda, ki ga je uročilo vprašanje alienacije, ne more z ničimer presenetiti poznavalcev bolj hermetične oblike, zlasti ker ponavlja mešanico grotesknega in grozljivega, ki so jo iznašli pesniki; Eliotova Pusta dežela je že groteskna tragedija. Sicer pa lahko določimo naslednje plasti širjenja motivov, njihove vulgarizacije. Začenjajo se v pesništvu, nato se preselijo v prozo in gledališče, od tam v film. Nekateri prizori iz Fellinijevih in Antonionijevih filmov npr. spominjajo na prevode pesmi, med njimi neredko Eliotovih pesmi, če omenimo samo sobo intelektualca v Fellinijevem filmu La Dolce Vita, kot bi šlo za odlomek iz Ljubezenske pesmi J. Alfreda Prufrocka (In the room the women come and go / Talking of Michelangelo). Pri tem je brez pomena, ali si neki avtor ali režiser izposoja neposredno ali posredno. Tako so torej v gledališču in na filmu poezije v nekoliko dostopnejši obliki deležni tudi tisti, ki je nikoli ne berejo. Zato lahko tudi trdimo, da smo se, čeprav število dovolj bistrih bralcev Eliotove poezije ni bilo nikoli veliko, postopoma seznanjali z njim po ovinkih, kot z novim klasikom, po čigar knjigah niti ni treba posegati.