Carlos se je skoraj eno uro oddaljeval od področja, poraslega z drevjem. Čeprav je svetila luna - malo je je bilo - in zvezde - številne - in čeprav je svetloba iz Barcelone barvala nebo s temnosivim odtenkom, je noč na tistem neobljudenem kraju znova dobila svojo starodavno moč in znova postala noč, ki so jo poznali ljudje pred štirideset tisoč leti. Včasih, ko je mimo potegnil sunek vetra ali sta Belle in Greta nenadejano trčili obenj, se je Carlosu zdelo, da čuti enak strah kot nočni in samotni popotniki, ki so se podajali tam čez s svojimi kamnitimi sekirami in ogrlicami iz školjk, strah, ki ga je bilo še posebno čutiti na koži. In po koži mu je gomazelo in dlake so se mu ježile v nejasni slutnji nevarnosti, sam pa je - čedalje dlje od misli, ki so se mu sukale po glavi, čedalje trdneje odločen, da bo utišal Podganin glas - polagoma pozabljal ... S silo se je prebijal naprej, skoraj tekel je in palico uporabljal kakor slepec, da bi odrinil grmovje ali sleherno oviro, ki mu je bila napoti, a vseeno sta ga bodla osat in trnje, skrito v gošči. Znenada, ravno ko je šel mimo kamnitega zida, je njegova palica zadela rahlo izboklino; ne veja ne korenina, temveč nekaj, kar se mu je zazdelo podobno cunji. Carlos se je hipoma ustavil in prisluhnil. Takoj zatem je zaslišal Belle, kako koplje pri vznožju zida. Še preden se mu je pes približal, je sprevidel, da je tista izboklina, tista cunja ptič, ki ga je presenetil med spanjem in zadel s palico v trenutku, ko se je poskušal izviti iz trave in poleteti. Vzel ga je Belle iz gobca in začutil njegovo toploto. A ptič je bil mrtev in koža na njegovih dlaneh zdaj ni imela spomina in ni mogla povedati, kaj bi na njegovem mestu storil človek pred štirideset tisoč leti.