Velikokrat opažam po mestnih ulicah znane obraze tujcev, za katere vem, da so tu že bili, saj sem jih že vodil po mestu. Turisti se radi vračajo v Ljubljano, saj vsak narod tu najde nekaj zase, nekaj svojega. Nekateri Italijani so presenečeni, ko jim povemo, da je med drugo svetovno vojno njihova vojska okupirala mesto in ga z žico spremenila v največje taborišče v Evropi. Francozi naše mesto vzljubijo, ko jih pripeljemo do Trga francoske revolucije in jim povemo, da je Napoleon za nas pozitivna osebnost in da tu stoji edini spomenik zunaj Francije, ki slavi njihovega slavnega vojskovodjo. Ljubljana jim je ljuba tudi zaradi Plečnika, ki so ga spoznali na razstavi njegovega dela v pariškem Centru Georgesa Pompidouja sredi osemdesetih let minulega stoletja. Marsikdo mi tudi pove, da je tu živel kakšen od njegovih prednikov ali sorodnikov. Ljubljana da turistom predvsem to, kar iščejo – mir in intimnost. Tu se lahko zelo hitro sprostijo, spočijejo, energija mesta je sproščujoča. Presenečeni so, ker je vse na dosegu roke in da ima tako majhen narod svoj jezik, mesto pa tako zanimivo in široko kulturno dediščino, ki jim jo razkrivam po skritih kotičkih notranjih dvorišč starih mestnih hiš. Pripovedujem jim legendo o Grku Jazonu, ki je premagal zmaja in ustanovil mesto, o rimski Emoni, o kongresu Svete alianse, ko so evropske kronane glave v Ljubljani vzpostavljale novo politično ureditev Evrope po Napoleonovem padcu. Pokažem jim hiše, ki so jih zgradili po velikem potresu 1895 z ostanki iz različnih obdobij in imajo zato okna in vrata različnih slogov, pokažem jim hišo ob bregu Ljubljanice, ki še vedno stoji na kolih. Osupne jih, da smo imeli tu mostiščarje oziroma mesto na kolih, že davno preden so zrasle Benetke. Navdušujejo se nad privlačnim sožitjem avstrijske urejenosti in mediteranske sproščenosti. Vodil sem tudi že tuje novinarje in fotografe, ki pravijo, da imamo zelo fotogenično mesto,« opisuje svoje izkušnje Jan Oršič, študent komunikologije, ki vodi turiste po mestu že šest let.