Nameraval sem raziskati, kaj se je zgodilo nigerijskemu vojaku, ki sem mu julija 2006 na trdi disk v štabu Afriške unije v El Faširju v severnem Darfurju z zaupanjem presnel sedem tisoč digitalnih fotografij. Takrat so me premagale zle slutnje, da me njegovi nadrejeni generali ne bodo spravili s helikopterjem nazaj v Čad, kot je bilo dogovorjeno, ampak me bodo predali sudanskim varnostnim silam. Temu neznanemu vojaku sem zaupal fotografije – podobno kot sem nekemu drugemu neznanemu vojaku iz druge afriške države zaupal petintrideset kaset z videoposnetki. Oboje sem posnel sočasno, a med različnimi frakcijami darfurskih upornikov. Videoposnetke sem dobil nazaj lani, leto dni po pomilostitvi. Iz teh posnetkov sva z režiserko Majo Weiss (Bela film), v koprodukciji s TV Slovenijo in s podporo Slovenskega filmskega sklada, že naredila celovečerni dokumentarni film, toda od sedem tisoč digitalnih fotografij sem jih nazaj dobil le tisoč. Manjkajo posnetki najbolj nedolžnih žrtev, vmes je tudi kopija ukaza visokega predstavnika sudanskih varnostnih sil, naj podrejeni ubijejo vsakogar, ki bo brskal po množičnih grobiščih – četudi pripada organizacijam OZN. Sekretarka nigerijskega veleposlaništva v Budimpešti mi je dejala, da ambasada ni dolžna pojasniti, zakaj sem persona non grata . Mislim, da so mojo prošnjo za vizum zavrnili zaradi posredovanja Afriške unije.