Razmeroma dobri odnosi med Britanci in Zuluji so se zaostrili po letu 1877, ko je Velika Britanija svojemu imperiju priključila sosednji Transvaal. Takrat je guverner Shepstone podprl zahteve Burov, ki so bili z Zuluji v sporu zaradi nekaterih ozemelj, jezni Cetshwayo pa je okrepil svojo vojaško dejavnost. Visoki komisar za Južno Afriko, sir Bartle Frere, se je tedaj odločil, da bo odstranil »to nenehno nevarnost za evropske priseljence«. Pod pretvezo, da je Cetshwayo prekršil dogovore s Shepstonom, mu je decembra 1878 poslal ultimat, v katerem je med drugim zahteval razpustitev zulujske vojske in plačilo precejšnje odškodnine. Ko so Zuluji, kot je pričakoval, zavrnili ultimat, so jih Britanci 11. januarja 1879 napadli z vojsko pod vodstvom lorda Chelmsforda. Toda Zuluji, ki so bili oboroženi samo s kopji, so konec januarja pri Isandhlwani presenetili in uničili britanski regiment z 800 vojaki in zasegli okrog tisoč pušk s strelivom. Britanci so nato pripeljali okrepitve in prevzeli pobudo, vendar jim je aprila prekrižal načrte nenapovedani prihod sina francoskega cesarja Napoleona III., ki si je zaželel malo pustolovščin. Prevzel je poveljstvo nad britansko vojsko in močno podcenjeval sovražnika, zato je bil že dober mesec pozneje ubit v nenadnem napadu Zulujev. Njegova smrt je Britance, ki jim ga ni uspelo obvarovati, spravila v hudo zadrego. Kljub temu so Zuluje odločilno premagali v bitki pri Ulundiju 4. julija 1879, prevzeli nadzor nad Zululandom in ga leta 1887 priključili pokrajini Natal.