Kljub škotskemu kralju je bila Škotska dejansko že podrejena Angliji, v 13. stoletju pa je angleški kralj Edvard I. ocenil, da je čas za popolno oblast nad Škotsko. S škotskim kraljem je delal kot z lutko in s Škotsko kot z osvojeno deželo. Razglasil se je za škotskega kralja in velik del škotskega plemstva se mu je res prišel priklonit. Videti je bilo, da bo nesložna dežela s pokvarjenim in pohlepnim plemstvom brez domovinske zavesti lahek angleški plen, toda takšne razmere so dale junaka, ki je v Škotih vzbudil nacionalni ponos in začel osvobodilni boj. To je bil William Wallace, rojen okoli leta 1270, vodja gverilcev, o katerem celo v zgodovini Anglije piše, da je bil genialen človek, skovan kakor iz jekla. Leta 1292 je v dvoboju ubil nekega Angleža in postal izobčenec. Umaknil se je v hribe in z majhno skupino privržencev napadal Angleže. Prvi veliki vojaški uspeh je dosegel, ko je leta 1297 s spretno taktiko premagal zasedbeno angleško vojsko pod poveljstvom nekega angleškega grofa. Njegovo glavo je poslal angleškemu kralju, z vojsko pa vdrl v pokrajini Notrhumberland in Cumberland ter ju opustošil. Škoti so šli z njim v boj, ker jim je povedal, da se bore za svobodo Škotske, za pravičnost in lepše življenje. Dandanašnje angleško zgodovinopisje imenuje njegova načela demokratični patriotizem. Večina škotskega plemstva je bila zaradi svojih koristi na strani angleškega kralja, toda ljudje so šli za novim voditeljem, ki je znal povedati, kar so sami čutili. Tedaj se je rodilo škotsko domoljubje, ki je še dolga stoletja potem vodilo škotske gorjance v vedno nove vojne in upore proti angleški zasedbi. Wallace je pripadal nižjemu škotskemu plemstvu; in prav to nižje škotsko plemstvo, ki ni imelo veliko izgubiti, veliko pa je lahko pridobilo, je bilo na čelu boja za škotsko samostojnost, za svobodo. Zato je postal Wallace nevaren tudi visokemu škotskemu plemstvu. In s pomočjo tega plemstva so ga leta 1298 Angleži premagali v bitki pri Falkirku. Zmago so Angleži dosegli predvsem s spretno uporabo lokostrelcev. Škoti so bili brez oklepov, za obrambo so imeli samo majhne ščite, ki so bili koristni za prestrezanje udarcev nasprotnika, pred ploho puščic pa niso nudili potrebnega zavetja. Angleški kralj je v bitki Škotom spretno vsilil taktiko, ki je ustrezala njemu, in zmagal. Če do bitke ne bi prišlo, bi bila zmaga škotska, saj v opustošeni deželi ni bilo dovolj za veliko angleško vojsko. Edvard I. je bil tik pred tem, da se z vojsko vrne v Anglijo. Wallace se je umaknil na sever Škotske, nadaljeval boj, po pomoč je odšel tudi v Francijo in se spet vrnil, dokler ga niso avgusta 1395 s prevaro ujeli. Še isti mesec so ga odpeljali v London, obsodili na smrt, javno mučili, mu odsekali glavo in ga razčetverili, toda duha škotske svobodoljubnosti niso mogli zatreti.