Sproščeni nastopi so jo pripeljali k visokim uvrstitvam, včeraj pa je imela prvič tremo. Dvojno zasledovanje ni mačji kašelj, dekleta se namreč z ramo ob rami in ne z uro borijo na vse ali nič, v njihovi podzavesti pa ves čas lebdi neljuba menjava smuči za drsalni korak. Da zna biti kos vsem nalogam, je Majdičeva potrdila že na edini tekmi svetovnega pokala v tej disciplini decembra v Ramsauu. Tam je sicer precej izgubila pri menjavi smuči, a še vedno zasedla 8. mesto, tokrat pa ji je to opravilo šlo veliko bolje od rok in nog. »Mislim, da sem bila zelo hitra, predvsem sem imela v glavi eno misel - nobenega hitenja, zamenjaj smuči zelo počasi, umirjeno. Tako sem tudi naredila. Nisem čutila nobene panike, tako da je bilo zelo v redu in nisem ničesar izgubila,« je na cilju analizirala pomemben del tekme, ki jo je tudi taktično dobro odtekla. »Žal mi je Gabrielle Paruzzi, ki je dolgo vodila, a je ostala brez kolajne. Vedela sem, da voditi na današnji tekmi ni ravno optimalno. Bolje je bilo teči v zavetrju, kjer se je dalo razviti večjo hitrost. Nemki Claudii Künzel sem se praktično do cilja peljala za hrbtom in jo premagala v šprintu.«