Marina se je vso noč premetavala po postelji. Čim bi jo premagala utrujenost, jo je zbodla neka strašna misel in jo vrgla kvišku. Proti svitu so se ji vse misli zamotale v klobčič in izgubile ostrino. Zdelo se ji je, da je komaj zadremala, ko jo je mati zbudila. "Oh, mama, komaj sem zaspala, pa me budiš!" "Žal mi je, ampak tudi jaz nisem spala. Navsezgodaj sem po telefonu vrgla iz postelje gospodično doktor Veisovo. Dogovorili sva se, da te že danes sprejme." "Mama, čemu delaš to paniko? Saj gotovo nič ni. Zdaj bi bilo potrebneje hitro delati za Milana. In če, kar je, pač je, " je dodala potihoma. Mati jo je vendarle čula. "Najprej moramo videti, kaj je. In če se da kaj narediti ali ne, to prepusti meni. Na Milana sploh ne morem misliti, dokler ne urediva te reči. Če se je kaj zgodilo, kaj mi bo rekel, ko pride domov! Spet bom jaz kriva za vse. Kot ponavadi v tej hiši, kjer sem morala za vse skrbeti in o vsem odločati sama. Prosim te, hitro se uredi!" In preden je Marina zbrala pogum, da odgovori, da nihče ne more odločati namesto nje, je mati odvihrala iz sobe.