Sicer pa imata slovenska državnost in prizadevanje Slovenije za samostojnost dolge korenine, njihovo krepitev pa je pomenila že pluralizacija kulture in znanosti konec 70. in v začetku 80. let; ta pluralizacija je prehitevala politično. Politiki in gospodarstveniki so se nasprotovanju centralizaciji in težnjam po demokratizaciji pridružili v drugi polovici 80. let. Nova revija številka 57, proces proti JBTZ in s tem v zvezi nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic so prizadevanje okrepili in med drugim pospešili nastajanje opozicijskih političnih gibanj in strank. Te so bolj jasno kakor uradna slovenska oblast zahtevale suvereno slovensko državo in spremembo slovenske ustave za zagotovitev političnega pluralizma, ekonomske suverenosti in pravice do samoodločbe. Kljub nasprotovanju jugoslovanskih oblasti je Slovenija leta 1989 uzakonila večstrankarski sistem, naslednje leto pa so bile izvedene prve večstrankarske volitve. Na njih je opozicija premagala stranke, ki so pomenile kontinuiteto s prejšnjim sistemom. V razpravah o položaju Slovenije v SFRJ je bil leta 1990 še govor o konfederaciji, potem pa je bila sprejeta odločitev o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Izveden je bil 23. decembra 1990, od 93,2 odstotka udeleženih upravičencev pa jih je za samostojnost glasovalo 95 odstotkov. Odločitev, šlo naj bi za razdružitev in ne odcepitev, je bilo treba uresničiti v šestih mesecih. To se je zgodilo 25. junija 1991, ko je bila formalno uvedena državna samostojnost.