prekašal prav vse. Grški panteon je zajel tudi like, ki so spolnost prikazovali kot edini smisel življenja: to so bili satiri s tacami kozla in s človeškim oprsjem in s človeško glavo, tako slavni po svoji spolni potenci, da beseda »satir« še danes namiguje na pohotnost in seksualno moč. Rimljani so že v prvih obdobjih republike v svetu spolnosti poskrbeli za nekaj posebnega: za razliko od Grkov so kot božanstvo častili žensko - Venera je zamenjala Eros … kot da bi hoteli pokazati, da je ljubezen izključno ženska stvar in da ima ženska sveto vrednost v mesenem odnosu. Potem se je v Rimu hkrati z razvojem navad in emancipacijo ženske na sam vrhu prebila Izida, boginja egiptovskega izvora. Ta je sicer vpeljala za ženske spokorniška obdobja in obredne čase čistosti, vendar je varovala njihovo dostojanstvo in poudarjala njihovo erotično in razmnoževalno moč. Vse hvalnice, ki častijo Izido, tej boginji pripisujejo zaslugo, da je človeškim bitjem vcepila ljubezen in jim tako dala možnost, da premagajo smrt. V krščanstvu je bila erotika kot greh obsojena že v času prvih cerkvenih očetov, predvsem teologa in škofa Avguština iz Hipona. Ta je v svojih delih, napisanih v začetku 5. stoletja, precej slabosti človeštva, če ne že kar vseh, pripisal »pohotnosti«, ki napaja »obsedeno množico« grešnikov. Kritični Avguštin, ki je bil pozneje razglašen za svetnika, je izvirni greh pripisal Adamu in Evi, njegovi pogledi na spolnost pa so bili odločilni za prihodnost. Od srednjega veka do moderne dobe je bila erotičnost obsojena tako v krščanski kulturi kot še marsikje drugje, z izrazitim pečatom tlačenja in zastraševanja, pogosto povezanima s političnimi boji. Reformacija je sicer prinesla nekaj sprostitve, čeprav je po drugi strani zbrisala s sten svetišč svete freske, na katerih je bila prikazana golota. In še danes ni v krščanski veri nič kaj drugače, je pa prišlo do razkola med »uradnim« seksom in »stvarnim« seksom.