Velika noč je za kristjane največji verski praznik. Spomnimo se na Jezusa, sina človeka in hkrati božjega sina. Kristus oznanja ljudem nauk o odrešujoči ljubezni Boga do človeštva. V zadnjem tednu svojega življenja Jezus uresniči staro prerokbo in kot nedolžen s svojim žrtvovanjem na križu in z vstajenjem na tretji dan premaga smrt. To so v skrajni sintezi dogodki, kakor so zapisani v evangelijih. V Kristusovi zgodbi razberemo veličino in istočasno grozo, ki jo lahko doživi človek, ki pridiga o ljubezni in ga njegovi potem poplačajo z nepravično sodbo in z najbolj okrutno smrtjo. Kristusa v času zemeljske slave spremljajo velike množice, ki ga častijo kot preroka in odrešenika. Nakar se slika spremeni. V zgodbo se prikradejo skorumpirana oblast, spletkarjenja, laži, hinavstva in druge človeške nizkotnosti. Prikrade se zlo. Jezus ve, kaj ga čaka in v molitvi med oljkami joče in prosi Očeta za pomoč v težki preizkušnji. V crescendu dogajanja zadnjega tedna ostaja Jezus vedno bolj sam: apostol ga proda za par srebrnikov, ostali se porazgubijo, njegov učenec ga zataji. Njegovi ga obsodijo na smrt in v smrti je sam. Umre na križu, a tretji dan vstane od mrtvih. Če smo verni, je to največja zgodba vseh časov in zvezda Severnica za življenje. Sicer pa vsakemu izmed nas se kdaj v življenju zgodi, da mu gre dobro in prav vse cveti. Potem se nekega dne prikrade dogodek, ki postavi vse na glavo. V nesreči ostajamo vedno bolj sami. Začne se naša hoja v tunelu. A ne smemo obupati. Vztrajati moramo s pogumom tistega, ki ve, da vsaki noči, pa naj bo še kako dolga in mrzla, sledi zarja, sledi jutro in nov dan. Življenje se nadaljuje, po prestani preizkušnji smo veliko bolj zreli, bogati in plemeniti. Igor Gabrovec