V vsakem primeru je oče veljal za človeka, ki je v naši krajevni skupnosti, morda celo v vsej občini, najpravilneje dihal. Dihal je brezšumno, tako brezšumno, da so se nepoučeni spraševali, ali sploh diha. Dihal je globoko in zdravo. Enkrat na teden je pulil dlačice iz nosu. Temu opravilu je pripisoval velik pomen. Črne in povsem kratke dlačice so sramežljivo štrlele iz njegovih nosnic. Seveda, v enem tednu dlačice ne zrastejo kdovekako dosti. Če bi si kdo zaželel, da bi jih videl, bi se mu moral zelo približati, pa še takrat bi moral pazljivo opazovati njegove nosnice. Toda, oče jih je redno odstranjeval. Dlačice, da se razumemo, ne nosnice. Nikakor se ni hotel zanemariti. Pulil jih je s pinceto, držeč vrh nosu s palcem in kazalcem druge roke. Ko je vse izpulil, je še preverjal, da se mu slučajno katera ne bi skrila. To je vse, kar pomnim. Vendar ne pomnim, da bi kdaj zakašljal, ali pa da bi kdaj pljunil. On ni bil eden od takšnih. Ne le da ni nikoli pljunil, ampak pa mu sploh ni prišlo na misel, da bi pljunil. Zaradi tega so ga imeli drugi očetje za malo čudnega. Ni jim šlo v glavo, kako lahko človek preživi vse življenje, ne da bi pljunil. V primerjavi z njim so se oni sprehajali po ulici z rokami v žepih in tu in tam, ko jih nihče ni opazoval, pljunili vstran. V zvezi s tem se spomnim enega izmed redkih nasvetov mojega očeta: vedno, ko začutiš, da se ti slina nabira v ustih, jo poskušaj takoj pogoltniti, kajti v nasprotnem, če boš mencal, te lahko premaga skušnjava, da jo izpljuneš. To je vse, česar se spomnim. Stala sva si nasproti in si gledala iz oči v oči, a on je pogoltnil slino, da bi z lastnim primerom podkrepil svoj poduk.