Ljudje, ki so spremljali njegovo pretresljivo pot, bi se zagotovo strinjali, da je Lance Armstrong vitez v pravem pomenu besede. Zato, ker je že zdavnaj, pred šestimi leti, ko se je po agresivnih terapijah vrnil v kolesarsko sedlo, dokazal, da je živ, da zmore, da je z vsem srcem rekel življenju "da". In vendar se je spet, vsako leto znova − drugič, tretjič … šestič, sedmič − odzval notranjemu glasu, ki ga je gnal v nove bitke in zmage, k najtežji dirki in edini, ki ga je resnično zanimala in vedno znova izzvala, k Tour de France. "To je dolžnost do vseh, ki so obstali!" je rekel, ko je spet sedel v sedlo, v vseh teh letih skrajno napornih treningov in najzahtevnejših tekmovanj. Ko je premagal raka, je pravzaprav pritrdil resnici, da je za zmago treba narediti prav vse, kar je v človekovi moči. V športu je to pomenilo, da ni nikoli niti pomislil na lagodnost. Zavedal se je, da za uspeh talent ni dovolj. Umreti in izgubiti je zanj postalo isto in te brezkompromisne besede je nekoč tudi glasno izgovoril. Nihče mu ni oporekal, kajti življenje in pot Lancea Armstronga poosebljata to načelo, ki odlikuje samo prave, resnične bojevnike.