"Tako je. Poudariti je treba to. Hrepenenje je dovolj, da se prestaviš tja. Sredi oceana so otoki. Blizu ekvatorja so, kjer je dan vedno dolg samo dvanajst ur in tudi noč ni daljša. Območje stalnega enakonočja. Pomorščaki, ki so pluli tod okoli, so si vedno želeli stopiti na ta tla, da bi si priskrbeli vode in mogoče užitne hrane, bodisi rastlinske, ki so se jo bali uživati, ker niso poznali njenih učinkovin, bodisi da bi si uplenili kakšnega štirinožca, ki pa ima lahko izredno dobro meso. Pa so jim visoke skale, kjerkoli so se približali, preprečevale, da bi se varno podali v notranjost otokov. Ko so jih objadrali, so vsi po vrsti dobili vtis, da so te krpe zemlje bodisi povsem ravne, ker gora ali vzpetin niso videli, ali pa so celo pobočja nagnjena navzdol, tako da je kopna zemlja kakor lijak, mogoče ogromen zbiralnik sladke vode, kadar pride do nevihte, ki pa so v teh področjih redkost. Ti otoki se imenujejo Hudičevi otoki. Od kopnega so zelo oddaljeni, ni človeka, ki bi lahko sam premagal pot do njih ali z njih. Vsak potrebuje pomoč. Pomoč je potrebna za tja in nazaj. Pravzaprav prave poti, morje je neskončno široko in dolgo, ni. Vsaka pot, ki bi te pripeljala do prvega kopnega, bi bila prava. Samo z zvezdami si lahko pomagaš. Te pa niso zanesljive, ker jih ne poznaš dovolj in ker v nekaj sto letih, v tisoč letih, spremenijo svojo pot, če potuješ z Zemljo. Za malo spremenijo svojo pot, za zelo malo, pa vendar dovolj, da zgrešiš pot. Zato so ostajali in bodo verjetno ostali večno neraziskani. Če bi se jim stari mornarji lahko približali iz zraka, bi videli, da so bile njihove domneve pravilne, da se je nekako na sredini lijaka začela bujna vegetacija velikih dreves, pravi gozdovi, in da je bila na dnu tega lijaka velika kotanja, polna sladke vode."