Zlatka Babšek iz Ljubljane je možgansko kap preživela pred dobrima dvema letoma, pri 44 letih. Čez pet mesecev je hotela oditi na morje, čeprav je bila še vedno dokaj drugačna od zdravih ljudi. Hodila je z berglo, levo roko je imela do polovice ukrivljeno in pest stisnjeno. Usta ji je zategovalo vstran in imela je težave z govorjenjem; spregovorila je lahko samo nekaj besed, saj se je hitro utrudila. Zavedala se je, kaj govori, toda ker so bila usta tako trda in zategnjena, črk in besed ni mogla izgovarjati razločno. Ker je bila želja tako velika, je zbrala pogum in se s prijateljico odpravila v Strunjan. Stanovali sta v hiši, ki je bila samo 50 metrov stran od morja, toda to pot je zmogla le s počitki. Ko je premagala pot do obale, se je srečala z drugo oviro. Na plaži se je slekla do kopalk, kar je še poglobilo njen občutek drugačnosti. Zlatka se z žalostjo spominja občutkov nelagodja in sramu. Takole pravi: »Že če si zdrav, ti je na plaži nerodno, če nisi zadovoljen s svojo postavo. Še huje je, če nimaš nečesa, kar imajo vsi drugi.« Poleg tega jo je nenehno spremljal občutek, da jo vsi gledajo ali celo, da strmijo vanjo. »Nočem, da ljudje sočustvujejo z menoj, želim si samo, da bi bili prijazni. Zdravi nas težko razumejo, lahko pa me vsaj resnično slišijo, če me poslušajo ter se potrudijo razumeti moje strahove in občutke. To je največje darilo.« Na plažo je prinesla plavalni rokavček, vendar jo je bilo preveč sram, da bi si ga nataknila. Napihnila ga je, vendar si ga ni nadela. V vodi je poskušala plavati, rokama je ukazala, naj zamahneta, toda levica ni ubogala ukaza. Prevrnila se je pod vodo, na poškodovano stran, a je k sreči hitro prišla ven. Ko je lezla iz vode, je jokala, ker ni mogla plavati. Naprej se je ozrla naokrog, ali jo je kdo videl. Z naslednjimi poskusi plavanja je šlo že lažje. »Če se trudiš, zmagaš,« pove Zlatka in doda še nasvet za vse, ki so preživeli možgansko kap, zlasti za tiste, ki jim še ni uspelo premagati strahu, da bi šli na morje: »Vsak naj bo, kar je. Naj ne bo nikomur hudo, tudi če ga bo kdo kdaj pogledal. Če mu je hudo, naj zajoka, naj pokaže svoj pravi obraz. Če lahko narediš to, se nihče ne more grdo obnašati. Če bodo premagali strah, bodo ugotovili, da v resnici ni tako velik. Najprej se moraš sprejeti sam, sprejeti moraš svojo drugačnost, potem te bodo sprejeli tudi drugi. Vsakdo, ki si to želi, naj gre na morje, bolečina bo minila in lahko bodo uživali in plavali. Življenje je preveč lepo, da bi ga zaradi te bolezni prenehali živeti.« Doda še: »Možganska kap mi je prinesla vsaj to, da se ne skrivam več, ampak sem res jaz, da povem vse, kar mislim, čutim in si želim.«