Seveda. Uporabila bi besedo strokoven. Učitelj po stroki ima samo eno nalogo: narediti vse, da bo vsak otrok dosegel toliko, kot zmore. Učitelji so v tem sistemu tudi nesrečni, saj ne vodi v osvajanje in poglabljanje znanja, ampak v zbiranje točk in učitelji so se znašli med kladivom ter nakovalom. Staršev ne zanima, koliko otrok zna, ampak koliko točk ima. Učiteljem potem ne preostane drugega, kot da se držijo formalnosti, in s točkami nekako objektivizirajo znanje. To ni učinkovito. Preobrazba šole je strašno pomembna naloga. Finska šola velja za najučinkovitejšo in ima nekaj fantastičnih značilnosti. Učitelj je tam zelo spoštovan in zelo dobro plačan. V šoli se učitelji in učenci tikajo. Vsi otroci s posebnimi potrebami in hendikepirani so v istem razredu. In kar je ključno: vsi napredujejo, vsak po svoji poti. Nihče ne zaostaja. Pri projektih vedno delajo skupaj. Finci veljajo na mnogih področjih za velike strokovnjake. Spominjam se, da sem bila gostja na neki slovenski osnovni šoli. Kar so mi pokazali, je bilo fantastično. Otroci so pripravili program; ustvarjalni, pametni, luštkani! Kar strmela sem. Le nekoliko malo se mi jih je zdelo. Pa sem vprašala: »So to vsi učenci in starši te šole?« »Ne, ne,« so rekli, »samo tisti ta dobri, ker bi drugi motili.« Zame je bilo to kot nož v srce. Kakšno grozno sporočilo, ko pa vemo, kako pomembno za otroka je biti zraven. Če ti otroku že vnaprej rečeš: »Iz tebe ne bo nič,« je res velika verjetnost, da bo res tako. Otroku je treba pokazati, ga naučiti, kako bo premagal oviro. To je stvar visoko kvalificirane profesionalnosti.