Opazovalci, ki Slovenijo poznajo bolje kot pisec tega prispevka, bodo vedeli povedati, kako je s tem v politični praksi. Oni bodo tudi znali oceniti značaj nedavnih številnih menjav na vodilnih položajih državnih in paradržavnih institucij in podjetij: namreč to, ali je šlo predvsem za oblastne apetite nove koalicije (kar je normalno) ali pa se je koalicija želela dotakniti globljega problema, to je sistematičnega nesorazmerja med političnima poloma na področjih, ki niso v strogem smislu institucije vlade: birokracija, finančne ustanove, paradržavne institucije, mediji in gospodarstvo. Če v teh sistemih in institucijah prevladujejo simpatizerji ene stranke oziroma političnega pola in so zaprti za drugače misleče ljudi, potem je proceduralna demokratičnost države predvsem fasada, za katero se bohotijo monopolistični interesi. Bolje je, da so v birokraciji, agencijah in podjetjih zastopani simpatizerji čim večjega števila političnih usmeritev. Najbolje je, da so omenjene institucije zunaj dosega vlade in strank. Nekateri teoretiki poudarjajo še eno pomembno lastnost stabilne demokracije: v njej ni dokončnih zmagovalcev, a tudi poražencev ne. Če udeleženci spoštujejo pravila igre in si zaupajo, potem vedo, da bodo čez nekaj let karte ponovno razdeljene. Trenutni poraženec ve, da se mu bolj splača sprejeti rezultat in se pripraviti na naslednje volitve, kot da bi z nasiljem ali goljufijo premagal nasprotnika. Zmagovalec pa če bi morebiti v trenutku zanosa pozabil, kakšno vedenje se spodobi gentlemanu ve, da ga zna že ob naslednjih volitvah doleteti enaka usoda kot nasprotnika, zato tudi ni v njegovem interesu, da poraženca preveč poniža: utegne se mu namreč pripetiti po načelu "kakor ti meni, tako jaz tebi".