Povejte, kakšen lastnik pa bi šel v odprt spopad z državo? Veste, če ste sami proti vsem, v življenju ne dosežete ničesar.« Tako je Stane Valant, predsednik uprave holdinga Nacionalna finančna družba (NFD), konec lanskega leta v enem od neformalnih pogovorov v svojem značilnem, domala pedagoškem slogu komentiral javno grožnjo prvega moža Pivovarne Laško Boška Šrota, da bo delnice Mercatorja prodal zaradi »terorja države in njenih organov«. Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje in da beseda ni konj. Vsaj pri Valantu to drži. Kdo bi si namreč še pred mesecem dni upal napovedati, da bo prav 59-letni veteran domače (pidovske) privatizacije, ki posle rad sklepa v tišini, stal na čelu pisane povorke Murinih zaposlenih, sindikalistov in lokalnih politikov, ki od države zahteva domnevno rešilno finančno injekcijo v višini petih milijonov evrov?Bančnik, a tudi hazarder Kljub temu pozornega opazovalca slovenskega kapitalskega »monopolija« Valantova »igra« ne bi smela presenetiti. Njen najpomembnejši cilj zagotovo ni dolgoročni obstoj Mure, ampak prej državni prevzem podjetja, ki bi NFD Holdingu omogočil poplačilo pri dokončnem odhodu iz obubožane tekstilne tovarne. Prav tako ne gre pozabiti, da je Valant v zadnjih dveh letih z državo odigral več partij »pokra«, vselej pa je bil na nasprotni strani. Pri tem je Valant, četudi »bančnik po duši«, kot se je opisal v več intervjujih, povsem v nasprotju z lastno izpričano »finančno konservativnostjo« na partnerje stavil (pre)velike kupe žetonov. Če se mu je račun s Šrotom, ki mu je Valant kmalu po Janševi državnozborski napovedi »boja proti tajkunsko-političnim povezavam« pomagal tudi uradno prevzeti Pivovarno Laško, še izšel, je s tvegano »stavo« na Igorja Bavčarja v Istrabenzu postavil na kocko celo obstoj lastniške mreže NFD, ki jo je vztrajno in marljivo pletel skoraj poldrugo desetletje. Vse o katastrofalnih posledicah Valantovega »izleta« v Istrabenz povedo številke: če so družbe skupine NFD za začasen nakup četrtine delnic koprskega holdinga, ki so jih sčasoma nameravale prodati Bavčarju, odštele 130 milijonov evrov, so te po vmesnem sesutju domačega borznega trga in Istrabenza vredne več kot desetkrat manj. Po enem od izračunov je družbam NFD v dobrem letu in pol v Istrabenzu dnevno »izpuhtelo« 250.000 evrov. Za nameček se je tudi ali predvsem po Valantovi zaslugi Igor Bavčar obdržal na vrhu Istrabenza še več mesecev po tem, ko so banke upnice pritisnile na zasilno zavoro. Njegove besede iz leta 1997, da »lahko notranje lastništvo v krizi potopi podjetje«, so se na Obali izkazale za preroške. Od Bohoriča do BavčarjaMura in Istrabenz sta zelo verjetno novi prelomni točki na Valantovi pestri poslovni poti. Prva zaradi politične dimenzije, drugi pa zaradi finančnih in drugih posledic za močno oslabljeno lastniško skupino NFD. Če je ta še pred letom dni preštevala dobičke in po zaslugi Valantovih spretnih manevrov prevzela pobudo tudi v nadzornem svetu Save, ki ji je do tedaj suvereno vladal Janez Bohorič, dolgoletni Valantov partner v tako imenovani gorenjski kapitalski navezi, je danes na Gorenjskem spet glavni Bohorič. Valantu tako iz rok polzi tudi eden zadnjih neuresničenih, skoraj travmatičnih kariernih ciljev – vodenje močne slovenske banke. Skoraj dve desetletji po tem, ko je kot dolgoletni prestolonaslednik v Ljubljanski banki izpadel iz igre za že obljubljeni stolček prvega moža NLB (nanj se je nato usedel Marko Voljč), namreč nič ne kaže, da bo imel sploh kaj besede pri dolgo pričakovanem združevanju Abanke in Gorenjske banke, ki ju lastniško obvladuje Sava. Ironija ne bi mogla biti večja: če je Bohorič Valanta v osrčje kapitalske Gorenjske pripustil zaradi obrambe svojega poslovnega sistema pred Istrabenzovim prevzemom, ga zdaj počasi, a vztrajno izrinja prav zaradi posledic Valantovega zavezništva z Bavčarjem. Če je nekako še mogoče razumeti, da je »gorenjski Ljubljančan« Bavčarju in Šrotu pomagal zaradi smisla za »medtajkunsko« solidarnost, s katero je želel preprečiti politično zavzetje prve kapitalske domine, ki bi porušila tudi druge (to je že leto dni kasneje »uspelo« finančni krizi), je kot lastnik Mure skoraj neverjetno podcenil zgodovinski spomin Pomurcev. Ti bržčas vedo, da podjetja ne more »rešiti« lastnik, ki ga celo v zlatih časih konjunkture ni znal ali želel spraviti na zeleno vejo. Ko pri tem razlaga, da tudi lastnikov General Motorsa (GM) »nihče ni povprašal po odgovornosti«, pozablja, da so delničarji v prisilni poravnavi ameriškega avtomobilskega velikana ostali tako rekoč brez premoženja. »Jaz tajkun? Ah, dajte no!«Res je tudi, da Stane Valant nikoli ni bil pidovski baron, ki bi podjetja izčrpal do stečaja ali male delničarje selil po nepregledni množici podjetij nabiralnikov. Nikoli ni obljubljal tisoč mark za certifikate ali, kot eden mlajših kolegov, razdeljeval pozlačenih kovancev s svojo podobo. Tudi ob besedi »tajkun« se skoraj dve leti po tem, ko se je udomačila v slovenščini, še vedno zdrzne. »A imam mogoče v lasti kakšne 'kaslce'? A sem kot nekateri gospodje premoženje, ki so ga NFD zaupali vlagatelji, prenesel v tujino?« pove. Četudi svojega Kolonela nima, je lahko že leta 1995 po zaslugi družbene pogodbe, ki jo je spisalo več bank, za slabih devet milijonov nekdanjih tolarjev odkupil 5,4 odstotka NFD, ki jo je ustanovil po odhodu iz NLB in vanjo zbral certifikate 130.000 Slovencev. Kljub temu je v drugi polovici devetdesetih let in aktualnem desetletju simboliziral tudi precej tistega, kar je bilo v slovenski privatizaciji narobe. Podjetja je s pomočjo delniških parkirišč de facto obvladoval brez objave prevzemnih ponudb in jih lastniško prepletal z mrežami drugih privatizacijskih mogotcev, kar mu je omogočalo, da je bil vedno močnejši tudi od svojih nadzornikov. »Na koncu gre vedno za človeške odnose, kot sicer v življenju. In edina obramba pred zlorabami je etičnost,« je izjava, ki najbolj razkriva pomanjkanje formalnih nadzornih vzvodov v prvih dveh fazah domače privatizacije. Je Stane Valant iz Istrabenza in Mure res drugačen od »tradicionalnega« Staneta Valanta, ki je v naložbe vedno vstopal z izhodno strategijo in bil vedno pod »radarjem« politike? Da, bi rekli nekateri v gospodarskih in finančnih krogih, ki so opazili, da je prvi mož NFD, sicer znan kot asket in deloholik, ki je celo kot partijski sekretar Ljubljanske banke sestanke skliceval po koncu rednega delovnega časa, zadnji dve leti tako rekoč reden gost pogostitev in družabnih srečanj gospodarstvenikov. Ne, spet trdijo drugi, ki dodajajo, da je pač obdobja relativnega javnega miru za domače kapitalske »igralce« nepreklicno konec. Valant se je sicer tudi v preteklosti že znal obrniti na »ljudstvo«. Če se je pred dnevi nastavljal fotografskim aparatom pri kupovanju majice z logotipom Mure, je leta 1991 Slovence pozval k prodaji stotih nemških mark Ljubljanski banki, kar bi po njegovem »občutno izboljšalo« njeno devizno likvidnost. Tako poslovni prijatelji kot nasprotniki mu priznavajo, da ima slonovski spomin, ki je lahko v kombinaciji z njegovo vztrajnostjo in domnevno zamerljivostjo »ubijalski« do sogovornika, s katerim se dogovarja o poslih. O Valantovi (gorenjski) skoposti – sam bi jo bržčas označil za varčnost – krožijo že legendarne, bolj ali manj resnične anekdote: od sobotnih prihodov v službeno pisarno, kjer pobere časopise, ki jih ne kupuje v kioskih, do skrbnega nadzora porabe na mobilnem telefonu tudi pri krajših odhodih v tujino. Da Valant pri stroških ničesar ne prepušča naključju, dokazuje tudi člen sporazuma o partnerstvu z Bavčarjem, po katerem je slednji moral plačati celo potne stroške nadzornikom Valantovih družb, ko so ti odločali o naložbi v Istrabenz.»Meščanski ekonomist« Medtem ko javno rad poudarja lastno »načelnost«, pri poslu nanjo večkrat pozabi. Tako je že leta 2002 švicarskemu Novartisu prodal enega večjih paketov delnic Leka, čeprav je še v kasnejših letih zatrjeval, da »ima kapital vedno svoj vpliv in okus, zato mora vsaka razumna država s svojo politiko stimulirati tudi domače lastništvo«. Veliko kritik žanje tudi kot predsednik Smučarske zveze Slovenije (SZS) – nazadnje zaradi ponujenih »smešnih« 10.000 evrov, ki naj bi Tino Maze prepričali v vrnitev v A-reprezentanco, pri čemer ji zveza ni pripravljena plačevati trenerjev, ki bi jih izbrala sama. Obenem gre Valantu priznati, da so bile domala vse njegove napovedi, povezane z razvojem slovenske privatizacije, pravilne. Prav tako za razliko od nekaterih nikoli ni javno unovčeval svojega malo znanega intelektualnega »disidentstva«. V sedemdesetih letih je tako pri zagovoru diplomske naloge na ekonomski fakulteti slišal, da je padel pod vpliv »meščanske ekonomije«, kar ga je izločilo iz igre za Prešernovo nagrado. Leta 1986 je že kot drugi mož banke v New York Timesu skupaj z Matijo Škofom objavil kritični članek o razmerah v Jugoslaviji in javno zatrjeval, da banke ne bi smele biti le servis združenemu delu, ampak »prave« finančne ustanove. Je tudi eden ustanovnih »očetov« ljubljanske borze. Ko je za njenega prvega direktorja izbral Janeza Drnovška, mu je načrte prekrižala njegova zmaga na volitvah za člana jugoslovanskega predsedstva. Bo torej NFD nova padla domina na slovenskem kapitalskem trgu ali pa bo njen prvi mož tudi tokrat sledil svojemu načelu, da je »včasih pač treba sestopiti in se vnovič dokazati«? Zagotovo Stane Valant, v mladosti smučar in nogometaš, ničesar ne prepušča naključju. Te dni domnevno intenzivno lobira pri ministru za finance Franciju Križaniču, ki ga je Valant pred enaindvajsetimi leti premagal na volitvah za podpredsednika skupščine občine Ljubljana Center, za podaljšanje roka za preoblikovanje investicijskih družb v vzajemne sklade, kar bi ga lahko stalo nekatere vlagatelje in prihodke od upravljanja. »Človeku ostajajo znanje, izkušnje in poznanstva,« je dejal, ko je pred petnajstimi leti začel »novo kariero« pri NFD. Če to drži, ima Stane Valant za dolgoročno poslovno preživetje zagotovo veliko več možnosti kot (njegova) Mura.ovejte, kakšen lastnik pa bi šel v odprt spopad z državo? Veste, če ste sami proti vsem, v življenju ne dosežete ničesar.« Tako je Stane Valant, predsednik uprave holdinga Nacionalna finančna družba (NFD), konec lanskega leta v enem od neformalnih pogovorov v svojem značilnem, domala pedagoškem slogu komentiral javno grožnjo prvega moža Pivovarne Laško Boška Šrota, da bo delnice Mercatorja prodal zaradi »terorja države in njenih organov«. Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje in da beseda ni konj. Vsaj pri Valantu to drži. Kdo bi si namreč še pred mesecem dni upal napovedati, da bo prav 59-letni veteran domače (pidovske) privatizacije, ki posle rad sklepa v tišini, stal na čelu pisane povorke Murinih zaposlenih, sindikalistov in lokalnih politikov, ki od države zahteva domnevno rešilno finančno injekcijo v višini petih milijonov evrov?