Ko sem bil še zelo mlad, sem bil trdno uverjen, da je volilna zmage te ali one politične opcije vprašanje življenja in smrti. Ko se je na začetku Cankarjevih Hlapcev čez oder razleglo naricanje: »Vse je črno, vse je črno!«, me je ob misli, da klerikalci z absolutno večino, s podporo Cerkve in orožnikov, teptajo ubogi slovenski narod, zmrazilo pri duši. Pred vsakimi italijanskimi volitvami sem trepetal in stiskal pesti, da bi komunistom končno uspelo premagati na volitvah odiozne demokristjane. Samo slišal sem ime Franz Josef Strauss, Bavarska, pa mi je kri zalila oči. Ali današnja mularija sploh ve, kdo je bil Franz Josef Strauss? Seveda ne ve, zakaj bi pa vedela? Komu na čast? Leta 68 sem s krvavečim srcem naredil križ čez Rusijo. Leto zatem v znamenje protesta s prijateljem prepešačil pot od Ljubljane do Prage. Med francoskimi predsedniškimi volitvami sem vsakih pet ali sedem let prečul celo noč ob prasketanju tranzistorja. Mittrand je vsakokrat znova izgubil za piškav odstotek glasov. Prgišče butastih volilcev je odločilo. »Ampak prišel bo trenutek zmage!« sem se pridušal. We shall overcome, some day. Ja, ta dan je res prišel in Mittrand je vodil Francijo dvakrat po sedem let. Še bolj zvijačno in nenačelno kot njegovi desničarski predhodniki. Med drugim je zviti levantinec osebno preprečil premirje v Bosni.