"Ja, življenje se ti korenito spremeni, se pa ne konča. Res pa v našem zdravstvenem sistemu ni posebne duševne rehabilitacije in jo opravljajo volontersko le člani zveze paraplegikov. Je pa ta pomoč izjemno pomembna. Ko sem prišel iz mariborske bolnišnice, nisem vedel, da bom ostal na vozičku, in sem bil prepričan, da bom še lahko hodil, ker so mi ves čas zbujali lažno upanje. V duševno rehabilitacijo je še vedno premalo vključen šport. Z njim namreč premagaš krizo in ugotoviš, da še vedno zmoreš marsikaj in da se z nesrečo življenje ni končalo. Pač ne hodiš, živiš pa povsem normalno naprej. Nekateri se poiščejo za računalniki, drugi tudi v pijači, šport pa te vrača v normalno življenje.