Battle Of The Sexes«, v kateri je Billie Jean King pred tridesettisočglavo množico premagala kralja moških šovinistov Bobbya Riggsa, je še vedno daleč najbolj gledani teniški dvoboj vseh časov. Hkrati ta nenavadni spopad predstavlja nekakšen začetek večdesetletne vojne med spoloma, ki se je prejšnji teden končala s podpisom mirovnega sporazuma ali vsaj začasnega premirja. Gospodje iz wimbledonskega komiteja so prvič v stotridesetletni zgodovini podlegli feminističnim pritiskom in ženski nagradni sklad izenačili z moškim. Zakaj so bili moški na sveti travi tako dolgo bolje plačani od žensk? Večja konkurenca in bolj naporni dvoboji sta bila dva najbolj pogosta argumenta, ki pa vendarle ne razkrivata pravega razloga. Moški so bili bolje plačani zaradi ekonomske logike ponudbe in povpraševanja. Ker je bilo zanimanje za njihove predstave neprimerno večje, so si zaslužili večje plačilo. Razlike so bile pravzaprav zanemarljive, v zadnjih letih manj kot deset odstotkov. Bila pa so leta, ko so se ženske tako grdo »šlepale« na račun moških, da bi bilo pravičneje, če se razlike ne bi merile v odstotkih, temveč v večkratnikih. In v tem razmišljanju ni nobenega šovinizma. Le ekonomija. Še nikoli namreč nisem slišal, da bi se moški manekeni pritoževali, da zaslužijo nekajkrat manj kot Linda, Cindy, Naomi ... Ne nazadnje tudi v tenisu dve izjemi potrjujeta pravilo – včasih Ana Kurnikova, danes pa Marija Šarapova, ki s sponzorskimi pogodbami zaslužita precej več kot njuni moški kolegi.