Človek se na napakah uči. Letos sem zrelejša za zelo pomembno izkušnjo, ki mi je bržčas skrojila preteklo sezono. Lani pozimi sem namreč hotela veliko več, kakor je bilo moje telo sposobno. Trdo sem trenirala in se, kot kaže, tudi preveč obremenila, tako da sem tik pred dvoranskim svetovnim prvenstvom zbolela. Marca v Birminghamu in nato tudi avgusta v Parizu sem plačala ceno tej silni želji po uspehu. S treningi zagotovo nikoli več ne bom toliko tvegala, kajti vsako pretiravanje se prej ali slej maščuje. Letos sem pri vseh stvareh veliko bolj previdna. Končno imam tudi tisti občutek, kdaj lahko treniram s polno paro, koliko lahko svoje telo obremenjujem in kdaj si moram vzeti počitek, da obnovim moč in premagam bolezen. Ko se počutim utrujena, raje doma počivam in gledam televizijo, kakor pa da na silo vadim.