Kakorkoli že, na ta usodni dan, ki ga je zaznamovala sirena, sva počasi hodili proti čemerni točilnici v San Pietru. Ravno sva prišli na višino cerkve in so naju začele dosegati prelestne vonjave iz Mariine kuhinje, istočasno pa sva stokali nad dejstvom, da si bova očitno morali nekako organizirati življenje, da bova vedeli za štiriindvajset ur naprej, kaj bova počeli, sicer nama sploh ne bo več uspelo poskusiti njene kuhinje, ko se je zadeva nenadoma sprožila. Rezek pisk prek vse doline v slogu sirene, ki opozarja na letalski napad, natanko ob dvanajstih ravno ko se začne tudi v San Pietru potres in tolčenje na ušesni bobnič. Zavijanje se nadaljuje in nadaljuje, zvok se odbija od teras, poskakuje po pobočju hribov, kakofonično se staplja z rjovečim in donečim nebom ravno nad najinima glavam ... Je to potres? Se je začela tretja svetovna vojna? ... Ravno sva nameravali pete odnesti, ko se iz točilnice vsuje družba razburjenih možakov. Pogledava jih, da bi videli, kaj narediti in takoj nama je jasno, da izrazi na njihovih obrazih niso izrazi panike, kot sva pričakovali, ampak ogorčenja. Prestopajo se in kričijo in jezno mahajo z rokami, čeprav jih je zaradi strahovitega hrupa komaj slišati; obiskovalci točilnice mahajo z nemočnimi pestmi proti krivcu za mačji koncert, Castellu, ki samovšečno čepi na gričku nad nami.