va. “Joj, kmalu bi ga polomil,” je pomislil sam pri sebi in se čudil, kako je pozabil na pismo, ki je ležalo že nekaj mesecev v predalu. Še dobro, da se ni prenaglil. Smrečica si je oddahnila in zadišala v decembrski večer. Tiho kot vila se je skrivala med sencami škrlatnih vrhov. Sredi te lepote jo je nekega dne zagledal Poslovodja, ki je za trenutek zapustil pisarno, da bi se v večeru nagledal jezera in si oddahnil od skrbi in nadur. Znašel se je v božični pravljici, ki se je belo zrcalila v modrini gorskega jezera, in občudoval ošabnost gora, ki so se naličene v srebrno in zlato, sklanjale nad vodo in iskale svojo podobo v globinah valov. Pa smrečica. Tako lepih smrečic ni videl od otroštva in v njeno naročje je šel iskat skrite spomine na jaslice in pecivo, ki je na božični predvečer dišalo sredi kuhinje. Toliko časa je minilo, odkar je zadnjič obešal pisane okraske, da je pomislil na čas in minevanje. In ko bi smrečico posekal in jo okrasil na hodniku svojega oddelka? Ali bi ne prinesla nekaj topline v vsakdanje hitenje in zarisala pozdrav na sivih obrazih zaposlenih? Seveda. Ko se je že odpravljal domov, da bi prišel z žago, pa se je spomnil, da so mu šolarji obljubili božično drevesce iz odpadnega materiala. Tako, da ga bodo potem skupaj okrasili in se poveselili ob pesmi in pečenih dobrotah. Seveda, na to je skoraj pozabil, še dobro, da se je zadnji trenutek domislil razgovorov z ravnateljem bližnje osemletke. V družbi otrok bo za Božič še bolj veselo in nekaj smeha bo zašlo v dolgočasni pisarniški vsakdan. Smrečica ob gorskem jezeru si je še enkrat oddahnila in se nekoliko otresla snega na vejah. Spet se je veselo stegnila do najvišjega kotička neba in pomežiknila goram. Skupaj bodo dočakale veličino Svete noči. Pozno pod večer je na jaso prisopihal angleški turist s fotoaparatom. Jezero je bilo tedaj škrlatno in gore so se nagnile do valov, da bi prisluhnile šepetanju prazničnega večera. Petje ptic je preglasila božičnica v bližnji cerkvici, v snegu pa so se zrcalile pisane lučke in pripovedovale gozdu o praznovanju med ljudmi. Turist je očarano zastal in ni mogel zajeti lepote, toliko je je bilo na jasi pod smrečico. Sedel je na suho travo med zimske vonjave in se naslonil na deblo smrečice samotarke. Sanjal je o jezeru in ga hotel ponesti domov. Tako lepo je bilo, da si je zaželel ostati. Nekje na meji, med življenjem in sanjami, na poti med postankom in odhodom. “Vrnil se bom,” je sklenil, ko se je vračal v temi. “Prišel bom poleti, ko bo jasa pozelenela in bo v senci pod tole prelepo smrečico prijetno hladno.” In še dolgo je strmel v zvezde in sanjal o lepoti dežele, kjer so se ob poteh skrivali biseri. Na poletje se je res vrnil z družino. Našel je smrečico, o kateri je odnesel domov spomin, in pričakala ga je odeta v avgustovsko razkošje. Utrujen je s svojimi dragimi sedel pod njene veje in pustil, da je nanje padalo cvetje in sanje. Prečudovit je bil spomin na tole pokrajino in začudil se je, kako ljudje hodijo mimo nje, ne da bi se veselili podarjene lepote. Tudi tistega popoldneva je župan odšel na sprehod k jezeru in si radovedno ogledoval veselo druščino angleških turistov pod smrečico samotarko. Bil je vesel in ponosen nanjo, ko je videl, kako jih je obdarovala s svojo lepoto. In kot pravi politik si je zadovoljno pomel roke in pomislil na bogato turistično bero. “Res prava sreča,” je pomislil, “da smrečice nismo dali posekati. Šele danes vidim, kako lepa je sredi te prelestne pokrajine in kako jo znajo ceniti ljudje, ki prihajajo iz tujih dežel. Res smo včasih objestni in slepi, ko ne vidimo teh drobcenih biserov, ki pa so v očeh popotnika tako enkratni in tako dragoceni.” Smrečica še rase ob jezeru in privablja k jasi radovedne turiste. Marsikdo od domačinov pa še danes hiti mimo nje, ne da bi vsaj enkrat postal in videl njeno lepoto. Na tisti jasi pod gorami, odeti z zvezdami in z drobcenimi lučkami v ozadju. Suzi Pertot