Življenjsko načelo »dobrih turistov« je tako, da posledično na debelo smetijo, mastijo, mendrajo in teptajo tako imenovano naravno danost jadranskega okolja, če to hočejo ali ne. Razdejanje, ki ga puščajo za seboj, pa prebivalstva ne vznemirja preveč. Želijo si še več še bolj »dobrih« turistov. /…/ Obmorci so nesrečni, če vidijo kakšno stvar, ki še ni zabetonirana, večkrat betonirajo kar tako iz najbolj čistega veselja, pravijo, da betonskih površin ni nikoli dovolj. Veseli so, če je njihovo betoniranje čim bolj površno in malomarno opravljeno, v tem vidijo svoj ustvarjalni talent. Beton v obmorskih krajih je nekakšna kuga. /…/ Betonska mrzlica je v omenjenih krajih hujša od požarov. Po svoje jih imajo celo radi, saj jim pripravljajo terene za betoniranje. »Turistička štampa« Če ne bi bilo političnih pamfletov, bi bil turistični tisk najbolj lažniva stvar na svetu. /…/ Taki tiski kažejo sončne vzhode in zahode, prelestno naravo, obdelana polja, gradove, cerkve, stara mestna jedra, samostane, ljudi v narodnih nošah, /…/ To, kar propagira »turistička štampa«, je le majhen delček, zgubljen v morju vsakršne prostorske nemarščine. Nemarščina je najbolj izpostavljeno določilo krajev, ki jih popisujem. Prav ona bo te kraje tudi dokončno ugonobila. Ko bo nemarščina dokončno triumfirala, se bodo umaknili »dobri« turisti. Odšli bodo na Pacifik, Barbados, Sejšele …, kjer je še kaj kolikor toliko naravnega. Na Jadran bodo hodili spet samo siromaki, če sploh, mogoče tudi teh ne bo. /…/ Jaz sem čustveno tradicionalno vezan na Jadransko morje, nepomembno se mi zdi, ali pripada Hrvaški ali kateri drugi državi, njegovo tragedijo doživljam kot osebno travmo. (Nemarnost peha Jadran v pogubo, Delo, 27. avgusta 2003)