Če ne bi bilo političnih pamfletov, bi bil turistični tisk najbolj lažniva stvar na svetu. V mislih imam brošure, knjige, prospekte, turistične vodnike in podobno tiskano kičasto šaro za lahkoverne turiste. Taki tiski kažejo sončne vzhode in zahode, prelestno naravo, obdelana polja, gradove, cerkve, stara mestna jedra, samostane, ljudi v narodnih nošah, predmete iz muzejev, specifične živali in rastlinje, ponašajo se s pomembnimi osebnostmi iz preteklosti, obetajo lepa dekleta in podobno. Kraji ob obali niso v tem pogledu nobena izjema. V resnici je od vsega naštetega v jadranskih obmorskih krajih in na otokih zelo malo, pa še to iz dneva v dan izginja, gori, se ruši, je v slabem stanju, zaprto itn. To, kar propagira »turistička štampa«, je le majhen delček, zgubljen v morju vsakršne prostorske nemarščine. Nemarščina je najbolj izpostavljeno določilo krajev, ki jih popisujem. Prav ona bo te kraje tudi dokončno ugonobila. Ko bo nemarščina dokončno triumfirala, se bodo umaknili »dobri« turisti. Odšli bodo na Pacifik, Barbados, Sejšele ..., kjer je še kaj kolikor toliko naravnega. Na Jadran bodo hodili spet samo siromaki, če sploh, mogoče tudi teh ne bo. »Joči, ljubljena dežela,« bi vzkliknil romantični pesnik. Jaz sem čustveno tradicionalno vezan na Jadransko morje, nepomembno se mi zdi, ali pripada Hrvaški ali kateri drugi državi, njegovo tragedijo doživljam kot osebno travmo.