Prav pokorno moram priznati, da sem si prav tam prvič zaželel, da bi bil vsaj za trenutek tako majhen, kot je naš najmlajši. Samo za daljši trenutek sem se zazrl v avtomobil svojih sanj in prav dolžina pogleda je vzpodbudila prelestno mladenko v pogojno imenovanem mini krilu, da je prišla do naju z vprašanjem, kako nama lahko pomaga. Nejevoljen, da me motijo pri sanjarjenju, sem se ozrl za glasom in pogled mi je (hočeš-nočeš) zaplaval po postavi, gor in dol. Globina modrih oči in dekolteja s t a imela podobno metražo. "Hvala, samo gledam", je bil najbolj trapast odgovor, ki sem se ga spomnil. Kaj gledaš, buljiš, bi bil verjetno njen tokrat zamolčani, odgovor. In potem se je zgodilo: ko sem se hotel premakniti, me je mali še močneje zgrabil za r o ko in nato pocukal. "Ati, to bejba, to noge, to...". Stal je točno ob njenih nogah, s pogledom in s prstom, obrnjenim navzgor! Gledal je točno tja, kamor moški s pogledom sledi takrat, ko mlada dama s prekratkim krilom previdno seda na avtomobilski sedež. Videl je moške sanje!