F91 Dudelange, z naskokom najboljša ekipa v vojvodstvu, nedvomno spada med prve, saj so tako kot na prvi tekmi pokazali, da ne gre za razpuščeno bando, temveč za trdno ekipo, ki iz leta v leto nastopa v evropskih tekmovanjih, in v 17-letni zgodovini kluba je bila to njihova 28. evropska tekma. Na vprašanje, česa jim manjka, da bi v Evropi pustili daljšo sled, mogoče preskočili krog ali dva, kar jim je nazadnje uspelo pred tremi leti, se je trener Michael Leflochmoan nekoliko zamislil, nato pa odvrnil: »Malo in hkrati veliko. Zagotovo več kvalitete, hkrati pa tudi vere, da smo tega sposobni.« V dvoboju z našimi prvaki jim to ni uspelo, čeprav niso razočarali, predvsem so na obeh srečanjih več pokazali v prvih polčasih, kar je dokaz, da so telesno slabše pripravljeni, in to dejstvo so Pevnik in njegovi fantje jemali kot zelo relevantno. Morda ali pa prav zato je bil prvi polčas tak, kakršen je bil, na trenutke celo z več pobude na strani gostov. Gonilna sila je bil Alves Souto, v napadu pa je dih jemal izjemno hitri Poljak Tomasz Gruszczynski, ki je v Dudelange prestopil iz francoskega Metza. Ko je v šesti minuti tako silovito prodrl, da se je bilo treba prijeti za sedeže, in to tudi mimo izjemno hitrega Aljančiča, nato pa še mimo Elsnerja, in je bil primoran posredovati Nemec, je prenekateri zastrigel z ušesi, saj so gostje s tem nazorno pokazali, da v Slovenijo niso prišli le občudovat prelestnih lepot na sončni strani Alp. Gostje so se v uvodu precej bolje gibali, delovali so odločneje, na roko jim je šlo tudi dejstvo, da predvsem sredinska formacija gostiteljev ni bila dovolj trdna, predvsem pa je dovolila nasprotniku nemoten sprejem žoge, kar posledično privede do organiziranega napada. Sedemindvajsetletni Gruszczynski je bil več kot nadloga, ki se je selila zdaj na eno, zdaj na drugo stran, rumeno-modri v tem obdobju nikakor niso uspeli povezati vseh niti. Bočna igralca sta ostajala na svoji polovici in na trenutke je kazalo, da domači igralci preprosto ne vedo, kaj bi z žogo, saj sta bila Benko in Zatkovič v konici dobro zaprta, hkrati tudi preveč pasivna. Šele ko so v končnici prvega dela domžalski nogometaši prestavili v višjo prestavo, začeli manj zadrževati žogo in prihajati v prazen prostor, je igra dobila neki smisel, ki pa ga je prekinil odmor. »V prvem polčasu smo odigrali previdneje, saj smo imeli aktiven rezultat s prve tekme in ni nam bilo treba na vrat na nos jurišati proti nasprotnim vratom,« je taktični element prve polovice srečanja opisal Robert Pevnik, ob tam pa vendarle zahteval več vsega v drugem delu. Navsezadnje 1:0 ni zalogaj, ki bi pomenil, da je vsega konec, in gol v domači mreži bi stvari lahko zapletel do nerazpoznavnosti.