Sredi februarja je oglaševalsko razsodišce pri Slovenski oglaševalski zbornici razpravljalo o pritožbi potrošnika, ki ga je motilo oglaševanje vročih linij na oglasni strani Vikenda. Gre za tedensko prilogo Dela in Slovenskih novic, ki objavlja predvsem televizijske programe, hkrati pa tudi članke o filmih, glasbi in o industriji zabave kot širšega pojma. Potrošnik, ki se je pritožil, je ocenil, da je šlo pri oglasih za kaznivo pornografijo. Za ponazoritev naj navedem nekaj naslovov: Ujeti trenutki naslade, Grešnice, Poklici veselo Heleno, Vročce tangice, V živo do konca, Čutna erotična zgodba prelestne Carmen, Porednice v prozorni hiši, Zgodba mlade Sonje (Bila je gola na ulici). Dekleta na oglasih niso gola: oblečene imajo tangice, prsi si ponavadi zakrivajo z rokami, vendar pa gre v večcini primerov za eksplicitne položaje. Oglaševalsko razsodišce je menilo, da je pritožba zoper Vikend utemeljena v delu, ki se nanaša na objavljanje eksplicitnih erotičnih vsebin, nekateri oglasi pa kršijo določila 3. člena slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj so oblikovani tako, da bi lahko žalili posameznike v javnosti glede splošno prevladujočih načel o dostojnosti. Hkrati pa je razsodišče sklenilo, da ne bo ukrepalo, ker je Delo medtem že sprejelo sklep o restriktivnejšem oglaševanju vročih linij. Pogled v arhiv Vikenda (včasih Vikend magazina) kaže, da so bili oglasi za vroče linije v tej prilogi prisotni vsaj od leta 1998 naprej, vendar jih količinsko ni bilo vedno enako; če bi iskali trend, je njihovo število počasi naraščcalo, dokler niso zasedli ne le stran, označeno kot Ali ste vedeli, ampak jih je bilo uredništvo zaradi njihovega števila prisiljeno vsaj nekaj "spustiti" tudi med članke. Glede načcina objavljanja in podobe, ki naj bi bila dovoljena, so se v preteklosti pogosto kresala stališča med oglasnim oddelkom Dela in Stikom na eni strani - oddelek je po svoji naravi gledal predvsem na prihodek - ter uredniškim kolegijem dnevnika Delo in tedanjo urednico Bogi Pretnar na drugi strani. Po njenem prepričanju bi si moral Vikend prizadevati za podobo družinske revije, ki je ves teden v rokah dejansko vsakega člana-potrošnika televizijskih sporedov, in da oglasi za seksifone ne sodijo v to shemo. Spričco nezanemarljivega dohodka, ki ga oglasi prinašajo zaradi letnih pogodb, nikoli ni prišlo do de facto sklepa, da se takšne dejavnosti v Vikendu ne bi več oglaševale. Zato so oglasi ostali.