Bilo je zvečer, na prvi ponedeljek v novembru. In za točilnim pultom v Taščičinem gnezdu (tako se je imenoval džezovski bar, po naslovu stare melodije, ki sem jo imel rad, Robin's nest) je sedela Šimamoto in mirno pila daiquiri. Bil sem za isto točilno mizo, tri stole stran, in niti sanjalo se mi ni, da je to ona. Opazil pač sem, da je vstopila neka prelestna ženska, to pa je bilo vse. Nova gostja, sem si v mislih naredil zaznamek. Če bi jo že kdaj videl, bi si jo zapomnil; tako osupljivo lepa je bila. Predstavljal sem si, da se bo tisti, kogar čaka, prav kmalu prikazal. Ni šlo za to, da ne bi ženske v baru nikoli pile same. Nekatere menda pričakujejo, da jih bodo moški osvajali; spet druge pa bolj samo upajo, da jih bodo. Vedno lahko točno povem, kam spada katera. Toda lepotica, kakršna je ta, zanesljivo ne hodi sama na pijačo. Takšna ženska ni vsa iz sebe od navdušenja, če ji kak moški piha na dušo. Samo nadležno bi ji bilo.